Slovensko premoženje naj upravljajo tujci

»Če so to izvedli v Romuniji, kjer je korupcija na bistveno višji ravni kot pri nas, ne vidim razloga, da ne bi mogli tudi pri nas,« meni izvršni direktor Alta Skupine Aleš Škerlak.

S sogovornikom smo se pogovarjali tudi o tem, zakaj naj država oblikuje sklad »Slovenija d. d.«, nanj prenese vse nestrateško državno premoženje in ga ponudi v odkup tujim vlagateljem.

Slovenci smo pravkar izvedeli, da je 200-milijonska izguba »poje dla« skoraj celotno dokapitalizacijo NLB, ki je še ni. Kako so to novico sprejeli vlagatelji na borzi, ki ku pujejo prihodnost podjetij, ta pa je lahko močno odvisna tudi od pod pore bank?

Večina negativnih pričakovanj o slovenskem gospodarstvu in bančnem sistemu se je najbolj odrazila že v tečajih slovenskih delnic, ki se od konca krize niso premaknili z mrtve točke. Povprečni slovenski vlagatelj je že vajen takšnih informacij in ga to ni presenetilo. Vseeno pa nas je izguba NLB nekoliko presenetila. Pričakovalo se je, da bo izgube okrog 100 milijonov, a je je bilo skoraj dvakrat več. Verjetno je uprava NLB relativno konservativno obravnavala portfelj slabih naložb, kar je sicer pravilno z vidika potencialnih novih vlagateljev v banko. Če hočemo v dokapitalizacijo privabiti tudi tuje vlagatelje, mora biti slika transparentna, s preteklostjo je treba počistiti.

Kakšna pa so zagotovila, da je banka že v celoti odpisala slabe naložbe gradbincev in finančnih holdingov, glede na to, da so ban ke najhujše odpise delale novem bra in decembra (SCT, Merkur ...) in da predsednik vlade pravi, da nas čaka še eno hudo leto?

NLB sicer ni razkrila podrobnosti, do katerih strank oziroma sektorjev je oblikovala največje rezervacije, vendar glede na višino odpisov predvidevamo, da je relativno velik del rezervacij oblikovan tudi za gradbeni sektor. NLB je imela pred slabitvami relativno dober rezultat, prek 200 milijonov dobička, zato je po mojem sposobna prenesti še eno slabo leto, vendar pričakujem, da letos ne bo treba tako močno slabiti naložb kot v letu 2010.

Kaj odlašanje z dokapitalizaci jo NLB pomeni za domača podje tja, na primer Gorenje, Mercator, Merkur, ki si letos obetajo preboj in bodo najverjetneje potrebovala svež denar za svoje osnovno po slovanje?

To neposrednega vpliva ne bo imelo, ker so banke, konkretno NLB, do omenjenih podjetij že zelo izpostavljene in prostora za dodatno zadolževanje teh podjetij ni. Ključno pa je, da država sprejme strategijo umika iz gospodarstva, da lahko menedžerji razmišljajo, kako lahko iščejo dodaten kapital, kakšno strategijo poslovanja morajo pripraviti in temu primerno to zgodbo prodajo tujim portfeljskim ali drugim strateškim vlagateljem. Brez jasnih pravil se uprave vrtijo v začaranem krogu, ker ne vedo, ali lahko iščejo dodaten kapital, tudi če vedo, da ga potrebujejo. Z nenehnimi zamenjavami menedžerjev v podjetjih država dejansko vpliva na strategijo podjetij, ta pa se ukvarjajo sama s sabo, namesto, da bi bila razvojno naravnava.

Kako slabo je z zagotavljanjem svežega kapitala, se je pokazalo ob sporočilu NKBM, da doma ne more računati na svež denar. Kako ko mentirate odločitev banke, da gre po denar na Poljsko?

V Sloveniji v petnajstih letih obstoja kapitalskega trga nismo znali vzpostaviti ustreznega institucionalnega okolja, ki bi domačim podjetjem ob širitvenih načrtih zagotavljalo svež denar. Razen NKBM podjetja niso uvrščala novih delnic na borzo. Slovenski kapitalski trg je zgodovinsko gledano služil predvsem konsolidacijam lastništev, pokojninski skladi, ki so naravni dolgoročni vlagatelj na vsakem trgu, pa pri nas dejansko niso prisotni. Slovenski pokojninski skladi imajo zdaj v svojih portfeljih štiri odstotke delnic domačih podjetij, povprečje v EU je 30 do 40 odstotkov, v ZDA pa celo 60 in več. Domača podjetja v teh razmerah ne morejo najti svežega kapitala, na Poljskem pa ravno pokojninski skladi razpolagajo s presežki dolgoročnih denarnih sredstev, in zato je poljski trg zanimiv. Za London je načrtovana dokapitalizacija NKBM v višini 130 milijonov evrov premajhna. Drugo vprašanje je, kaj bo vlada naredila s svojo predkupno pravico za sodelovanje v NKBM. Videli smo sklep vlade, ki je pripravljena svojo predkupno pravico odstopiti institucionalnim vlagateljem, kar je spodbudno.

Kako si to razlagate? Da se je vla da sprijaznila z zmanjšanjem svo jega deleža v NKBM ali pa že ima nekega vlagatelj a, ki ga javnost še ne pozna?

Možno je, da je vlada spoznala, da NKBM tudi na Poljskem ne bo dobila potrebnega denarja, če bo država sodelovala v dokapitalizaciji in ostala večinski lastnik v NKBM. Zato se je odločila, da pravico do sodelovanja v dokapitalizaciji raje odstopi domačim ali tujim institucionalnim vlagateljem, ki bodo v zameno pripravljeni z državo skleniti določen dogovor o predkupni pravici, da torej lahko država delež odkupi nazaj. Pokojninski skladi na Poljskem v to najverjetneje ne bodo privolili, torej bo morala NKBM najti enega ali dva večja vlagatelja. Zdaj se omenjata investicijski hiši Goldman Sachs ali Franklin Templeton Investments. Če bi vstopila tako močna vlagatelja, bi bil to dober znak, saj lahko takšni močni vlagatelji banki zagotovijo dostop do dolžniških virov ali podporo pri novih dokapitalizacijah.

Kakšni vlagatelji so pokojninski skladi?

Finančni vlagatelji, kot na primer Goldman Sachs ali Franklin Templeton, želijo imeti jasno sliko, kako bodo lahko izstopili iz naložbe. To je zdaj očitno problem pri prodaji Mercatorja. Jasno je, da zasebni delniški skladi, s katerimi se banke pogovarjajo o prodaji Mercatorja, ne bodo dopustili, da bi bili takšni vlagatelji, kot je KBC, v NLB. Ko politika nima jasnega stališča, kako visok lastniški delež želi ohraniti v banki ali v družbi, je težko priti do končnega dogovora. Tudi v NKBM-ju bo morala država finančnim vlagateljem dati jasne zaveze, in to tudi podpisati. Pokojninski skladi pa so po svoji naravi zaprti skladi, ki varčevalcem izplačujejo rente in so po naravi najbolj dolgoročni vlagatelji. Če hočemo povrniti zaupanje vlagateljev v slovenski kapitalski trg in če ga gospodarstvo potrebuje za iskanje svežega kapitala, je potrebnih nekaj ključnih sprememb, ki jih v zadnjih 20 letih nismo uspeli narediti.

Katere?

Poleg tega, da trenutnim pokojninskim skladom spremenimo merilo uspešnosti, bi morali liberalizirati naložbeno politiko tako, da bi lahko pokojninski skladi večji delež denarja varčevalcev nalagali v delnice, ki na dolgi rok prinašajo večje donose kot državne obveznice in depoziti. Kazalo bi tudi razmisliti o obveznem drugem stebru pokojninskega varčevanja. Takšno ureditev imata na primer Hrvaška in Poljska. Slovenci pričakujemo pokojnino iz prvega stebra, premalo pa se zavedamo, da bo ta čez 20 ali 30 let prinašal bistveno manj kot danes, zato je treba pritiske sindikatov umiriti tako, da najdemo drugo rešitev. Tretji ukrep bi bilo oblikovanje državnega sklada, na katerega bi država prenesla nekatere naložbe, njegovo upravljanje pa bi zaupali tujemu profesionalnemu upravljavcu. Na ta sklad bi državne banke prenesle deleže, ki so jih zasegle, država pa nekatere nestrateške naložbe ali tudi deleže v najboljših podjetjih, naloga upravljavca pa bi bila, da upravlja naložbe v skladu in da zagotovi delni ali celotni umik države in/ali bank s prodajo delnic sklada na Ljubljanski borzi. Po mojem mnenju bi uveljavljen tuj upravljavec lahko privabil različne tuje portfeljske vlagatelje, ki bi jih zanimala naložba v tak sklad, na drugi strani pa bi zagotovili ustrezno likvidnost takega sklada na borzi.

Oblikovali bi torej sklad »Slove nija d. d.« in ga dali v upravljanje tujcem?

Da. Tako ne bi neposredno prodajali državnega premoženja, temveč delnice investicijskega sklada »Slovenija d. d.«.

Pa nas ni ravno takšno upravlja nje državnih naložb pripeljalo sem, kjer danes smo?

Ne. Bistvo te ideje je posredna prodaja državnega premoženja v paketu prek borze. To so storili v Romuniji, kjer so oblikovali sklad Fondul Proprietatea, njegovo upravljanje pa zaupali ameriškemu upravljavcu Franklin Templeton Investments, ki ima nalogo, da ta sklad upravlja in skotira, torej uvrsti na borzi. Če bi se naša država odločila za to potezo, je prvi pogoj, da tak sklad upravlja ugledna tuja družba za upravljanje ali investicijska banka, saj ga sami očitno ne znamo in smo doslej pri tem naredili več škode kot koristi. Tuji vlagatelji v Sloveniji ne vidijo nobene verodostojnosti več. Če bi upravljavec ponudil sklad v javno prodajo na Ljubljanski borzi, na katero lahko zdaj mednarodni vlagatelji dostopajo prek Xetre, bi lahko posredno razvijali tudi domači borzni trg.

Pa se je NKBM kljub temu odločila za kotacijo na Poljskem. Je to nezaupnica Dunajski borzi ali stra teška odločitev države?

Ne eno ne drugo. NKBM je zgolj šla tja, kjer so vlagatelji.

Je tudi ta neverodostojnost eden od razlogov, da država ne more prodati deležev v Mercatorju, Istrabenzu, Pivovarni Laško in drugih deležev, ki jih bo še zasegla?

Pri Mercatorju je stanje specifično. Osebno menim, da je Mercator precej bolj strateško premoženje, kot so Pivovarna Laško, Zavarovalnica Triglav ali tudi NLB, saj je zdaj jasno, da so bili v preteklosti tudi nekateri vplivi na odločitve bankirjev. Kar zadeva verodostojnost Slovenije, preteklost govori o tem, da so vse naše nameravane prodaje potekale na deklarativni ravni, finančni vlagatelji pa zahtevajo jasne dogovore z obstoječimi lastniki, kako se bodo lahko skupaj umaknili iz naložbe.

Če bo dokapitalizacija uspešna v Varšavi, kako lahko to vpliva na ceno delnice NKBM na Ljubljanski borzi?

Cena delnice v Varšavi verjetno ne bo nižja od trenutne cene delnice na Ljubljanski borzi, to je 0,65-kratnik knjigovodske vrednosti banke. Ne pričakujem, da bi kotacija v Varšavi negativno vplivala na kotacijo v Ljubljani, ceni bosta zelo blizu. Koliko si bosta blizu po opravljeni dokapitalizaciji, ne bi želel špekulirati.

Lani je delno propadla dokapita lizacija Gorenja. Kaj primer te pro padle dokapitalizacije pomeni za druga podjetja, ki bodo iskala de nar, ki ga doma – tako vsaj kaže – ni?

Če podjetje z 1,3 milijarde evrov letne prodaje in dobičkom iz poslovanja na ravni pred krizo na domačem trgu ne more dobiti 15 milijonov svežega kapitala, je v Sloveniji nekaj zelo narobe. To nas lahko resno skrbi in tudi država bi se morala zamisliti. Ali je nekaj zelo narobe z upravo družbe, pa temu glede na dobre rezultate Gorenja in dejstvo, da je družbi uspelo privabiti mednarodnega vlagatelja IFC ne moremo pritrditi, ali pa je nekaj narobe s slovenskim finančnim trgom, še zlasti institucionalnimi vlagatelji (Kad, Sod itd.). Država mora zagotoviti ustrezno okolje, da bo trg začel delovati. Zaupanja v kapitalski trg ne moremo pridobiti niti z agencijo za upravljanje kapitalskih naložb, ker agenciji verodostojnost jemlje že sama vlada, pa tudi za to, ker lahko na poslovanje agencije vpliva politika ali drugi lobiji. Za podjetja, ki bodo prihodnje leto iskala svež kapital, bo zelo pomemben tudi rezultat uspešnosti kotacije NKBM na Varšavski borzi. Če bo ta uspela, bo to dober znak za delniške družbe. Druga preizkušnja bo dokapitalizacija NLB. Kot je znano, KBC zahteva večji vpliv na upravljanje banke, zlasti pa si želi izboriti pogoje svojega izstopa iz lastništva in vnaprejšnjo zavezo države, da bo s kupcem njenih delnic NLB podpisala delničarski sporazum. Če se bo država uspela dogovoriti z belgijsko KBC, pomeni, da bo v lastniško strukturo NLB vstopil še kak tuji vlagatelj, ki bo skupaj s KBC od države zahteval jasen dogovor glede potencialnega umika iz te naložbe. Če bo država sama dokapitalizirala banko, pa bo to negativen znak.

Koliko časa bo potrebno, da si bodo Slovenci upali na borzo tudi za pokojninsko varčevanje?

Zgodovinska težava je, da smo se vsi Slovenci, ko gre za borzo, obnašali preveč špekulativno. Vlagatelji so brez omejitev stopili na vlak, ki se je izkazal kot vlak smrti, v večini primerov pa jih je premamila pretekla donosnost, kar se žal dogaja tudi zdaj. Čeprav poskušamo kot upravljavci ponuditi širok spekter naložbenih možnosti, od obvezniških skladov, ki vlagajo v prvovrstne obveznice, obvezniških skladov, ki vlagajo v visoko donosne obveznice, do različnih delniških skladov ali pa strankam ponudimo različne strategije upravljanja glede na individualne naložbene profile, se vlagatelji še vedno raje odločajo za bolj špekulativne naložbe. Morda smo preveč pohlepni.

Kateri borzni instrumenti so pri merni za pokojninsko varčevanje?
Obveznice in delnice, treba je le najti pravo razmerje v določenem obdobju. V tujini odpade na delnice v pokojninskih skladih od 20 do 50 odstotkov. V recesiji se ta delež običajno zniža na 20 odstotkov, v obdobju rasti pa upravljavci ta delež povečajo tam nekje do 50 odstotkov.

Če bo padel kreditni rating dr žave, kje se bo Slovenija zadolže vala?

Bonitetne agencije običajno odreagirajo z zamikom, investitorji, ki kupujejo obveznice države Slovenije, pa bodo že vnaprej ocenjevali sposobnost naše vlade izvesti ključne reforme in tudi konkretne rezultate pri zmanjševanju proračunskega primanjkljaja. Konec 2010 se je trend zmanjševanja proračunskega dolga malo popravil in ta trend bo najbolj pomemben v prihodnje. Če se trend zmanjševanja primanjkljaja v prihodnjih letih ne bo nadaljeval, bi lahko investitorji, kupci naših obveznic, zahtevali večje donose na naše državne obveznice. Če bomo morali plačevati bistveno višje obresti za državne obveznice, pa to pomeni, da se bomo vrteli v začaranem krogu, ko bomo vsak prihranek v javnih financah izgubili na račun višjih obresti.

Državni papirji so doslej veljali za najbolj varne, z grško dolžniško krizo, ki se širi, pa je to zdaj vide ti drugače. Je smiselno, da vlagatelj sam sprejema odločitev o izbiri pa pirjev? Je danes sploh še kaj varno, ne glede na to, kdo izbira odloči tev, kam z denarjem?

S finančno krizo so se določena tveganja povečala, zato je treba naložbe ustrezno razpršiti. Če so zneski takega varčevanja relativno nizki, so najbolj primerni vzajemni skladi, drugače pa individualno upravljanje premoženja.