Soršak: Slovenske banke podcenjevale določene rizike

Ljubljana - Danes zaslišane priče pred preiskovalno komisijo DZ za sporne managerske prevzeme, - direktor Urada za varstvo konkurence Jani Soršak, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Maks Tajnikar in profesor na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici Marko Brus - so odgovarjale na splošna vprašanja glede prevzemne zakonodaje in odgovornosti bank.

Glede ustreznosti prevzemne zakonodaje je Soršak, ki je pred prevzemom vodenja urada kot odvetnik v nekaterih primerih zastopal male delničarje, dejal, da so instituti zaščite teh delničarjev obstajali, da pa je sodna praksa prihajala z velikim zamikom. Slovenski zakon po Sorškovih besedah temelji na nemški zakonodaji in tudi nemški kolegi so ga v letih 2006 in 2007, ko so se prevzemi z zastavo delnic ciljne družbe v Sloveniji "razpasli", spraševali, zakaj se to tolerira, saj da zakon o gospodarskih družbah (podobno kot v Nemčiji) prepoveduje izplačilo lastnega kapitala.

"Banke bi morale preveriti legalnost posla, vključno s prepovedjo izplačila lastnega kapitala," meni Soršak in dodaja, da slovenske banke pravna mnenja o ustreznosti določenega posla v večji meri naročajo šele zadnji dve leti. Razcvet teh prevzemov v letih 2006 in 2007 je bil povezan s poceni denarjem, banke so imele v tujini dostop do poceni virov in v tovrstnih posojilih so videle možnost hitrega zaslužka, pravi in dodaja, da je, kot slovenska posebnost, šlo za kratkoročne kredite. Slovenske banke so po njegovih besedah podcenjevale določene rizike - tuje banke pod takšnimi pogoji posojil niso dajale.

Vzroke za tovrstne prevzeme bi lahko iskali v pomanjkljivi zakonodaji, v določenih primerih prepozni ali premalo odločni reakciji regulatorjev ter pomanjkljivi sodni praksi, meni Soršak.

Tajnikarju so pri managerskih prevzemih ključni trije vidiki, in sicer da so managerji podjetja prodajali sami sebi, da so ti prevzemi financirani z visoko stopnjo zadolževanja in da lahko prevzeta podjetja iz tekočega poslovanja vrnejo le obresti, ne pa glavnice. Kot pravi, banke pred letom 2003 tovrstnih posojil niso bile sposobne dajati, s kreditnim razcvetom pa so pri prevzemih odigrale veliko vlogo. Vendar pa so, dodaja Tajnikar, pod takšnimi pogoji kreditirale tudi druge posle, ne le prevzemov.

Glede "uporabe" finančnih holdingov v verigi podjetij, prek katerih so določene osebe prevzemale podjetja, Tajnikar meni, da je bila glavna napaka ta, da se ni preprečila koncentracija lastništva v pidih. "Zgodba sega v zakonodajo o preoblikovanju pidov, ki je bila po mojem mnenju nedomišljena," pravi Tajnikar.

Dodaja, da se konec 90. let ni vedelo, kaj bo glede privatizacije prinesel čas, in da je bilo tudi malo znanja o tem, kaj se bo s temi finančnimi podjetji zgodilo. "So pa nekateri, ki so bili 'pri koritu', po mojem mnenju zelo dobro vedeli, kaj se da iz tega narediti," je dejal.

Tajnikar meni, da slovenska borza dela trenutno veliko škodo, saj da ob nizki likvidnosti ne odraža prave vrednosti podjetij in posledično se v bilancah nekaterih drugih podjetij izkazuje napačna vrednost. "V takšnih razmerah so razni prevzemni posli bistveno lažji," je dejal.

Brus meni, da zakona o prevzemih in o trgu finančnih instrumentov nimata prevelikih "lukenj", da pa je težava uporaba slamnatih podjetij in možnost prikritja, kdo je dejansko lastnik.

Težava z zastavo delnic ciljne družbe je finančno izčrpavanje tega podjetja, je poudaril in tudi on dejal, da so ta podjetja iz tekočih dohodkov lahko pokrivala le obresti, ne glavnice, zato je prihajalo tudi do prodajanja premoženja. Brus je še dejal, da je treba imeti "v tranzicijski družbi voljo to zakonodajo uresničevati in vprašanje je, koliko je te volje bilo".