Športna eleganca male insignie

Še pred časom je bil to boj na življenje in smrt. Oplova astra proti Volkswagnovemu golfu. Potem se je astra upehala, z novo generacijo, ki bo vsaj za pokušino prišla k nam decembra, pa se utegne dirka znova razživeti. Astra četrte izdaje je za tovarno iz nemškega Rüsselsheima, ki že dolge mesece polni časopisne in druge strani, tako rekoč usodnega pomena.

Astra je naslednica slovitega kadetta, ki ga je tovarna, že osemdeset let v naročju ameriškega General Motorsa (GM), od katerega se zdaj poskuša ločiti za skoraj vsako ceno, na svetlo postavila res daljnega 1936. Po šesti generaciji se je kadett leta 1991 upokojil in rodila se je astra, ki je bila ves ta čas golfu kot nespornemu evropskemu tržnemu tesno za petami. Doslej so jih prodali 10,5 milijona, s četrto generacijo, za katero pravijo, da prinaša na ta problematični (avtomobilski) svet osupljiv dizjan, dinamično vožnjo in številne praktične možnosti, pa naj bi znova povišali svoj vložek v pokerskem nižjem srednjem razredu. To je tisti del evropskega trga, na katerem vsi skupaj prodajo kar 27 odstotkov vozil, astra pa predstavlja tretjino proizvodnje nemškega Opla in britanskega Vauxhalla, ki je prav tako naprodaj in še vedno pri GM. Torej besede o njenem usodnem pomenu niso izrečene v tri dni.

Trditev o osupljivem dizajnu je marketinško pretirana, vendar drži: novi opel zbuja prijetne občutke, kajti petvratna kombilimuzina (to je za zdaj edina karoserijska izvedbe, druge še pridejo) je na prvi in drugi pogled videti dobro. Da se spogleduje z večjo in lani rojeno insignio, nikomur ne uide. Je pa četrta astra občutno zrasla, se razširila in še kaj. V dolžino je pridobila 17 centimetrov in sili tja proti 4,5 metra skupne dolžine (približno 22 centimetrov več kot primerljivi golf), 71 milimetrov je zrasla medosna razdalja, prednji kolotek je pridobil 56, zadnji pa 70 milimetrov. Zato deluje dokaj široko, skoraj dirkaško čokato, po drugi strani je kot najstnica, ki je čez noč dobila prave oblike na pravih mestih.

V notranjosti utegne voznik, ko se ozre čez ramo, najprej opaziti, da je preglednost nazaj zaradi spuščajoče se strehe in manjših oken na vsaki strani otežena. Hkrati ne bi smel prezreti lične, dovolj pregledne, pa morda s premajhnimi merilniki opremljene armaturne plošče, ki znova dokazuje sorodstvo z večjo insignio. Čeprav je medosna razdalja večja, se zadaj ne sedi razkošno, medtem ko spuščajoča se streha omejuje predvsem one, ki imajo meter devetdeset in čez. Pri Oplu povedo, da so se potrudili z odlagalnimi prostori; v predal na prednjih vratih je mogoče spraviti celo 1,5-litrsko plastenko. Trud je opazen in slišen tudi pri hrupnosti, med drugim so se precej ukvarjali z zmanjšanjem hrupa pri zapiranju vrat in podobnim. Uporabna je še prilagodljivost prtljažnika, ki mu je s premičnim pokrovom oziroma dnom (flex flor) mogoče spreminjati osnovno, sicer nič izjemno 370-litrsko prostornino. In si ob (pre)dolgi agoniji, ki jo doživlja Opel, ne morem misliti, da je naključje, ko med predstavljanjem astre tako zavzeto poudarjajo njen nemški tehnološki izvor, natančnost izdelave ...

Več v sobotni tiskani izdaji Delo