Spreminjanje v enako

Kriza nas bo še dolgo begala in mučila. Če ne drugače kot strah pred njo. Začela se je pred dobrima dvema letoma. Po prevladujočem mnenju je izbruhnila predvsem zato, ker se je denar tako rekoč osamosvojil - finančni sektor je postal prevelik, preveč dominanten in je na vseh področjih uveljavil svojo agresivno miselnost, usmerjeno v diktat visokih dobičkov in hitre gospodarske rasti (četudi zgolj s finančnimi čarovnijami, zadolževanjem itd.). Razvoj so bolj kot realno gospodarstvo diktirali veliki finančniki. Prijelo se ga je ime kazino kapitalizem. Še sredi leta 2007 se je zdel neustavljiv in neverjetno uspešen.

Iluzija nenehne hitre rasti je z bankrotom velike ameriške banke Lehman Brothers počila kot milni mehurček. Ves finančni svet se je zamajal, kriza, tokrat začeta v srcu neoliberalnega kapitalizma, se je z zamikom prenesla še na realno gospodarstvo. Grozilo je sesutje celotnega svetovnega gospodarstva, ponovitev velike depresije iz tridesetih let prejšnjega stoletja.

Reševanje je povsod potekalo po enakem vzorcu: na pomoč je priskočila država, se visoko zadolžila in sanirala največje banke, zavarovalnice in deloma tudi podjetja, da bi preprečila podiranje domin. Samo na Zahodu je ta reševalna operacija prej tako zaničevane države stala astronomskih devet bilijonov (9000 milijard) dolarjev. Vse te velikanske dolgove bodo plačevala celotna prebivalstva posameznih držav. Velikim finančnim hazarderjem, ki so med drugim ustvarili milijonske armade novih brezposelnih, se navadno ni zgodilo nič. Seveda bi si politika težko privoščila, da bi jih drastično kaznovala, saj je pri uveljavljanju kazino kapitalizma sodelovala sama; proti njeni volji ne bi bil mogoč.

Sredi letošnjega leta so se ponekod začeli kazati prvi znaki okrevanja - veliko državno reševanje je, kot kaže, najhujšo krizo preprečilo. Strah se je v glavnem polegel, borze so oživele, finančniki so spet postali samozavestni in si, tudi tisti, ki jim je država prej pomagala, znova začeli deliti mastne denarce. Kar se njih tiče, se lahko stari ples začne znova. Toda vrste brezposelnih se še naprej daljšajo.

Javno ogorčenje je veliko in zato je ali pa se dela jezno tudi politika. Vlade več držav, od Amerike, Francije do Nemčije grozijo, da bodo menedžerjem prejemke omejile, ponekod drastično. Doslej se kaj velikega ni zgodilo. Najprimernejši trenutek za normalizacijo pobezljanih menedžerskih plač in bonusov je zamujen: to je bil čas kmalu po izbruhu krize, ko je vladala splošna panika, menedžerji pa so bili preplašeni in ponižni.

Od izbruha krize so sicer padle nekatere neoliberalne svete resnice (o samourejevalni moči trga itd.), država pa je po sili razmer spet prišla v modo. Toda od tistega, kar je krizo povzročilo, se je spremenilo malo. Zlasti se nikjer niso lotili temeljitejšega preurejanja finančnega sektorja. Tudi G20, nekakšna svetovna vlada v zametkih, se je največ ukvarjal s plačami in bonusi velikih menedžerjev in jim mlačno priporočil, naj ne bodo preveč pogoltni (brez tega izraza).

Zato je položaj kočljiv, svetovno gospodarstvo pa v osnovi nič manj ranljivo kot pred krizo. Spet je čedalje več svaril, da se morda bliža drugi sunek krize.

Največ predlogov o tem, kaj bi bilo treba spremeniti, prihaja iz akademskih krogov. V ospredju razmišljanja je predvsem reforma finančnega sektorja. Menedžerske plače so manjši, čeprav psihološko gledano pomemben del problema. Sedanje dogajanje teče tako, da bodo velike investicijske in druge banke postale še večje. Ameriški ekonomist William Blake pravi, da lahko take »zombi banke« prav zaradi svoje velikosti in razpredenosti uničijo finančni sistem; so časovne bombe, ki lahko kadarkoli eksplodirajo. Zato bi bi jih bilo treba, pravi ekonomist, z regulacijo in davki prisiliti, da postanejo manjše. Skratka, malo naj bi znova postalo lepo. Če so banke prevelike, da bi jih lahko država poslala v stečaj - so res prevelike, je zapisal nekdo.

Komentator londonskega Financial Timesa Wolfgang Muenchau gre še dlje. Sklicuje se na čedalje pogosteje navajanega ekonomista Minskega, ki je trdil, da je svet z velikim finančnim sektorjem in pretiranim poudarkom na investicijskih dobrinah nujno nestabilen. Svetovni voditelji, pravi Muenchau, se preveč ukvarjajo z menedžerskimi bonusi in drugimi postranskimi stvarmi, niso pa se posvetili obsegu celotnega finančnega sektorja. Zato se bo, če ima Minsky prav, ekonomska nestabilnost slabšala in krepila. Nabirajo se nove krize, čeprav se še zdajšnja ni iztekla.

Nobelovec Joseph Stiglitz je nekaj podobnega povedal nekoliko drugače: politike je pozval, naj ne bodo sužnji vsakoletne gospodarske rasti. So še druga merila človeške blaginje.

Kakorkoli obračamo, politika (država) se bo morala lotiti temeljite predelave sveta financ, s tem pa tudi popravkov neoliberalnega kapitalizma. To je seveda veliko teže kot zgolj oklestiti plače menedžerjev, pa čeprav še tako mogočnih. Zato vse, bolj ko se spreminja, ostaja enako.

Iz NeDela