Tiskane izdaje
Če so do te stopnje delitvene meje med tekstilno in oblačilno industrijo jasno postavljene, pa je ločnica znotraj same oblačilne industrije veliko bolj zabrisana. Oblačilno industrijo delimo na proizvodnjo oblačilnih izdelkov in na modno industrijo. Za oblačilno industrijo je značilna proizvodnja industrijskih izdelkov, ki je usmerjena predvsem v doseganje optimalnih rezultatov na področju nabave, priprave, proizvodnje in distribucije oblačilnih izdelkov, za modno industrijo pa so značilni predvsem razvoj modnih trendov in blagovnih znamk, razvoj distribucijske mreže in prodajnih mest in optimiranje logističnih poti od proizvodnje do prodajnih mest.
Primer uspešnega predstavnika modne industrije je npr. španska družba Inditex, ki je med drugim lastnica trgovskih verig Zara, Pull and Bear, Bershka, Stradivarius. Družba Inditex ima samo v Evropi več kot 3550 trgovin (v Sloveniji 12). Podjetje uspešno širi svojo prodajno mrežo po vsem svetu, saj ima skupno kar 4264 trgovin, trenutno pa se pripravlja na prodor na indijski trg, v Korejo, Ukrajino in Egipt. Vendar tudi v tej industrijski veji niso vsa podjetja uspešna, kar nazorno kaže tudi napoved stečaja ugledne družbe, ki je lastnik in upravlja eno najbolj prestižnih blagovnih znamk v modni industriji, Escade iz Nemčije.
Kitajski prevzem glavne vloge v svetovni oblačilni industriji
Do leta 2005 je bila evropska oblačilna industrija največji izvoznik oblačilnih proizvodov na svetu, takrat pa je prvo mesto prevzela kitajska oblačilna industrija. Obseg proizvodnje oblačil v Evropski uniji pada že od leta 2000 in se je do leta 2008 znižal za 30 odstotkov. Glavni vzrok zmanjševanja obsega proizvodnje oblačil v Evropi je prav gotovo prodor oblačil predvsem iz Kitajske in drugih azijskih držav. Prodor oblačil iz Kitajske na trge EU je posledica globalnih premikov in strateške usmeritve kitajskega gospodarstva, ki temelji predvsem na dolgi tradiciji kitajske oblačilne industrije, ki je bila temelj za razvoj sedanje moderne oblačilne industrije, hkrati pa je oblačilna industrija z relativno nizkimi investicijskimi vložki zagotavljala delo kar največjemu številu delavcev.
Zmanjšanemu obsegu proizvodnje v evropski oblačilni industriji se prilagaja tudi število zaposlenih. Evropsko tekstilno združenje Euratex sodi, da se je število zaposlenih od leta 2000 do 2008 zmanjšalo za skoraj 850.000, to je eno četrtino vseh delovnih mest v evropski oblačilni industriji. Euratex je pred tem napovedoval, da bo v Evropski uniji izgubljenih do 2 milijona delovnih mest, vendar je bila izguba delovnih mest manjša, predvsem zaradi širitve Evropske unije.
Evropski izvoz oblačil je v tem desetletju kljub prestrukturiranju in negativnem vplivu močnega evra v zadnjih letih vrednostno naraščal, vendar pa se je glede na količino znižal. To kaže, da so se podjetja prestrukturirala v proizvodnjo cenovno zahtevnejših izdelkov in iskala priložnost v manjših tržnih nišah, kot so npr. izdelki, ki zahtevajo zelo kratek odzivni čas od naročila do nabave, ali izdelki maloserijske proizvodnje.
Nepremagljiv tekmec
Uvoz oblačilnih izdelkov v Evropsko unijo pa je v zadnjem desetletju nenehno naraščal in se je od leta 2002 do 2008 vrednostno povečal za več kot 36 odstotkov. Največ sta k uvozu prispevali Kitajska in Turčija, vse močnejša izvoznika pa sta tudi Indija in Bangladeš. Prodor na Kitajskem proizvedenih oblačilnih izdelkov na evropski trg se najbolj kaže v obsegu kitajskega izvoza leta 2002, ko je obsegal 20-odstotni delež svetovnega izvoza, letu 2008 pa že več kot 38 odstotkov. V tem času so se izvožene količine kitajskih oblačil količinsko povečale za 2,5-krat.
Nemoč evropske oblačilne industrije je posledica neučinkovitih zaščitnih ukrepov, ki jih je uvedla Evropska unija. Prvega januarja 2005 je prenehal veljati sporazum WTO o tekstilu in oblačilih (ATC). S tem so bile odpravljene količinske omejitve (kvote) za uvoz tekstilij in oblačil iz držav WTO, tudi Kitajske. Takoj po odpravi teh omejitev leta 2005 je najbolj porasel uvoz tekstilnih izdelkov v EU. Evropska unija je zato sredi leta 2005 s Kitajsko sklenila sporazum in z njim je do leta 2007 omejila uvoz desetih vrst oblačilnih izdelkov, za leto 2008 pa se je dogovorila le za sistem dvojne kontrole, vendar brez količinskih omejitev. Leta 2008 se je najbolj povečal uvoz nereguliranih kategorij oblačilnih izdelkov - kar za 68 odstotkov, kar kaže na izjemno prilagodljivost kitajske oblačilne industrije.
Najbolj zgovoren pa je prav gotovo podatek o razmerju med izvozom in uvozom oblačil. To nenehno narašča v korist Kitajske. Tako je bil izvoz kitajskih oblačilnih izdelkov kar 3,5-krat večji kot pa celotni izvoz Evropske unije v Kitajsko.
V povezavi s kitajsko konkurenčnostjo se nenehno poudarjata nizka cena izdelkov in nizki socialni položaj delavcev, vendar postajata za EU enako velik problem tudi kitajsko neupoštevanje/nespoštovanje intelektualne lastnine in nespoštovanje okoljskih standardov. V mnogih primerih pa kitajska vlada pomaga podjetjem z nepovratnimi krediti in z občasnimi oprostitvami plačila dela davka na dodano vrednost. To je vzrok, da desetletje trajajoče nenehno globalizacijsko prilagajanje evropske oblačilne industrije novim tržnim razmeram na svetovnem trgu ni dalo pričakovanih rezultatov.
Slovenska oblačilna industrija v zadnjem desetletju
Tudi za slovensko oblačilno industrijo je po letu 2000 značilno nenehno padanje proizvodnje, prihodkov, izvoza in števila zaposlenih. V tem obdobju je bila slovenska oblačilna industrija izrazito izvozno usmerjena, saj so bile njene proizvodne kapacitete vedno bistveno večje od potreb domačega trga. Tako je leta 2000 z izvozom ustvarila 55 odstotkov vseh prihodkov, leta 2008 pa 50.
Največji delež v proizvodnji slovenske oblačilne industrije so leta 2000 zajemali dodelavni posli. Slovenski oblačilni industriji je bila vseskozi največji izvozni partner Evropska unija, konkretno države Nemčija, Avstrija in Italija. Slovenska oblačilna industrija je leta 2000 izvozila več kot 80 odstotkov vsega izvoza oblačilnih izdelkov v države Evropske unije, lani pa je bil delež izvoza te industrijske veje le še 66,2 odstotka. V okviru izvoza oblačil v Evropsko unijo je bil delež izvoza oblačil v Nemčijo kar 35,3 odstotka.
Če je znižanje deleža obsega izvoza v Evropsko unijo posledica prodora slovenske oblačilne industrije na razvijajoče se trge, kot so Hrvaška, Švica, BIH ..., pa je tudi res, da se konkurenčnost slovenske oblačilne industrije na trgih Evropske unije znižuje zaradi hitrejšega naraščanja stroškov v primerjavi z naraščanjem stroškov nekaterih glavnih konkurentov.
Ob osamosvojitvi je oblačilna industrija v Sloveniji zaposlovala 33.712 delavcev, kar je bilo skoraj osem odstotkov vseh zaposlenih v predelovalnih dejavnostih. Vstop Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 ni ustavil upadanja obsega izvoza oblačilne industrije, kot tudi sprejetje evra ni bistveno vplivalo na njen konkurenčni položaj in razvoj na svetovnem trgu.
Zmanjševanje števila zaposlenih v oblačilni industriji v Sloveniji ni zgolj posledica stečajev oblačilnih podjetij, ampak tudi nenehnega manjšanja števila zaposlenih v podjetjih zaradi optimiranja proizvodnih kapacitet in zniževanja stroškov. Tekstilna panoga je leta 2000 zaposlovala 14.142, konec lanskega leta pa le še 8058 delavcev ali štiri odstotke vseh zaposlenih v predelovalni dejavnosti, to pa je štirikrat manj kot leta 1991.
Od 2000 do 2007 se število podjetij ni bistveno spremenilo, saj so po koncu stečajnih postopkov praviloma nastala nova podjetja ali več novih podjetij. Njihova dejavnost pa je pretežno zajemala trgovino z oblačilnimi izdelki in razvijanje lokalnih blagovnih znamk, z ambicijo postati modno podjetje. Od 2000 do 2007 so prihodki oblačilnih podjetij padli za okoli 13 odstotkov.
Uspešno kršenje pravil
V javnosti se nenehno poudarja nedonosnost dodelavnih poslov, ki jih je treba zaradi previsoke cene delovne sile opustiti. Narava dodelavnih poslov je danes drugačna, kot je bila še pred leti. Današnji dodelavni posli niso več samo šivanje oblačil, temveč tudi razvoj samega oblačila od idejne skice naročnika do celotnega razvoja tehnološkega postopka izdelave oblačila.
Po enakem principu deluje npr. industrija komponent za avtomobilsko industrijo, vendar je ta panoga donosnejša, zato so njeni podizvajalci uspešnejši. V avtomobilski industriji so nosilna avtomobilska podjetja vzpostavila s »komponentaši« dolgoročne partnerske odnose, ki pri določanju cene dela temeljijo na principu odprtih kalkulacij. V nasprotju s takšno obliko partnerskih odnosov pa sta za večino dodelavnih poslov v oblačilni industriji ključna le cena minute šivanja in število priznanih proizvodnih minut za oblačilni izdelek.
Temeljni problem (izvirni greh) procesa globalizacije je, da se je s trgovinskimi sporazumi z azijskimi državami tiho dovoljevala nelojalna konkurenca v obliki socialnega, okoljskega in intelektualnega »dumpinga«. Dokler se je to dogajalo le v oblačilni industriji, se je to pripisovalo nesposobnosti prilagajanja evropske oblačilne industrije novim tržnim razmeram. Vendar ima danes enake probleme dobršnji del evropske predelovalne industrije, saj konkurenca z vzhodnih trgov takšen način dela vse bolj uspešno širi iz tekstilne in oblačilne industrije tudi v druge industrijske panoge.
In kako naprej?
Največja gospodarska kriza po drugi svetovni vojni bo prav gotovo spremenila marsikateri pogled in marsikakšno prepričanje o tem, kaj je donosno in kaj ni, kaj je treba opustiti in kaj razvijati naprej. Zadnje dogajanje kaže, da podjetja iz t. i. perspektivnih panog niso nič bolj odporna proti posledicam gospodarske krize kakor podjetja iz t. i. neperspektivnih panog.
V mnogih primerih se je pokazalo, da so izkušnje, ki so jih pridobila oblačilna podjetja v času globalizacije, celo prednost pri iskanju izhoda iz gospodarske krize. Nenehno poudarjanje neperspektivnosti oblačilne industrije v celotnem obdobju prestrukturiranja te industrije v Sloveniji, pa je slovenski oblačilni industriji naredilo velikansko škodo. Posledica tega je, da se mladi ne vpisujejo v poklicne srednje- in visokošolske programe, ki izobražujejo za potrebe tekstilne industrije, zato imamo poleg vseh drugih problemov tudi razpad mreže srednjih šol in vsakoletno nezanimanje študentov za vpis na dodiplomski študij. Tekstilna industrija že danes čuti pomanjkanje nekaterih profilov delavcev in v prihodnje bo pomanjkanje tovrstnih kadrov še večje.
Kljub gospodarski krizi pa se globalizacijski procesi niso ustavili; še več, v nekaterih segmentih se celo dinamizirajo, to pa mora biti jasen signal tudi večini drugih panog v predelovalni industriji, da upoštevajo izkušnje prestrukturiranja oblačilne industrije in jih tudi uspešno uporabijo v svojem prilagajanju spreminjajočim se razmeram na svetovnem trgu.
Evropska unija bo morala, če bo hotela zaposliti svoje državljane in ostati zvesta načelu konkurence, omogočiti svoji predelovalni industriji enakopraven položaj. Ena izmed možnih rešitev je uvedba dodatnih dajatev na uvoz blaga s področij, kjer prevladuje socialni, okoljski ali drugačen dumping, vendar bi EU te dajatve/takse potem vrnila državam, iz katerih je bilo uvoženo blago - z obvezo, da s temi sredstvi te države sanirajo stanje, ki je temelj tovrstnega dumpinga.
Velike spremembe v evropski oblačilni industriji kažejo, da ni enotnega recepta za izhod iz nastalih težav. Vse bolj postaja očitno, da bo vsako podjetje moralo najti lastno identiteto in lastni način prestrukturiranja v tesnem sodelovanju med lastniki in vodstvi podjetij z zaposlenimi. Posebno za razmere v Sloveniji pa velja, da je - ne glede na to, na kakšen način so lastniki prišli do oblačilnih podjetij - nujno, da tudi oni prevzamejo svojo vlogo v prestrukturiranju.
Jože Smole
direktor Združenja za tekstilno, oblačilno in usnjarsko-predelovalno industrijo pri GZS
