Strah pred vsiljeno pridelavo

Ljubljana – Mnenja o koristih in nevarnostih takšne hrane in širjenju njene proizvodnje po svetu pa močno razdvajajo in sprožajo ostre polemike tudi med strokovno javnostjo. Tudi pri nas.

V Uradnem listu RS s še zelo svežim datumom 28. 1. 2011 je bil objavljen pravilnik o strokovnem usposabljanju in preverjanju znanja s področja pridelave in ravnanja z gensko spremenjenimi rastlinami. Pravilnik je zgolj podzakonski dokument, ki ga je bilo treba sprejeti kot izvedbeni dokument k zakonu o soobstoju gensko spremenjenih organizmov - ta velja, mimogrede, že od junija 2009 - so pojasnili na ministrstvu.

Naključje ali ne pa je, da je prav včeraj evropska komisija posredovala predlog sklepa evropskega sveta, s katerim bo dovoljeno trgovanje z živili in krmo iz nove sorte gensko spremenjene koruze. Zanjo je družba Monsanto Europe S.A. že pridobila pozitivno mnenje Evropske agencije za varnost hrane (EFSA). A znano je, da EFSA izdaja svoja mnenja na podlagi raziskav, narejenih za potrebe proizvajalcev.

Vsiljevanje pridelave GSO v državah EU je znova odprlo pandorino skrinjico vplivnih ameriških multinacionalk, ki stojijo za širjenjem gensko spremenjene hrane po svetu. Na kakšen način, so potrdile tudi na WikiLeaksu objavljene depeše ameriških diplomatov.

V Sloveniji za pridelavo v EU za zdaj edino dovoljene gensko spremenjene koruze z oznako MON810 (z odpornostjo na koruzno veščo) ameriškega proizvajalca Monsanto ni zanimanja. Pridelava drugih gensko spremenjenih rastlin pa ni dovoljena. Z odobritvijo gensko spremenjene koruze MON88017 in njenih križancev, ki imajo vgrajeno odpornost na koruznega hrošča, o čemer bi se morala EU izreči v prihodnjih treh mesecih, bi se lahko za pridelavo te koruze odločali tudi naši pridelovalci, kot je slišati. Na skupnem trgu EU so lahko prisotni samo gensko spremenjeni organizmi (GSO), odobreni v skladu s postopkom Unije, ki temelji na oceni tveganja, o čemer na podlagi študij odloča Evropska agencija za varno hrano (EFSA). V Sloveniji sodijo GSO v domeno predvsem dveh ministrstev: kmetijsko-prehranskega in okoljskega. Prvo je odgovorno za hrano in krmo ter soobstoj (pridelava dovoljenih GSO), drugo pa za sproščanje v okolje (poskusi), delno so GSO v skladu z zakonom o državni upravi še v pristojnosti ministrstva za zdravje, neposredno pa sta v vso problematiko vključeni še ministrstvi za gospodarstvo ter za visoko šolstvo in znanost.

»Evropska komisija je na predlog držav članic podala predlog, da bi države članice lahko odločale o pridelavi gensko spremenjenih rastlin tudi na podlagi drugih razlogov, ne le v okviru varnostnega pridržka, ki lahko temelji na znanstvenih študijah vplivov GSO na zdravje ljudi, živali in na okolje,« pojasnjujejo z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Minister Dejan Židan je sicer na zasedanju sveta EU za kmetijstvo in ribištvo konec septembra lani, ko so ministri prvič razpravljali o predlogu komisije, ki bi državam prepustil odločitev za pridelavo ali ne, opozoril na kup nerešenih vprašanj, med drugim na zaplete v trgovanju, zaradi pravil svetovne trgovinske organizacije (WTO) in tudi pravil notranjega trga EU; pa na morebitne posledice čezmejnega vpliva pridelave GSO. Zaradi strahu pred plačevanjem odškodnin tistim, ki si na svojem nočejo gensko spremenjenih rastlin? Zaradi izkušenj pridelovalcev v državah, kjer je pridelava GSO ušla izpod nadzora in so pridelovalci na svoji koži že občutili posledice patentirane proizvodnje GSO?

S svojimi gensko spremenjenimi semeni se podjetja prikazujejo kot rešitelji sveta pred lakoto, a hkrati z njimi povečujejo odvisnost pridelovalcev od njihove oskrbe s semeni in ustrezno delujočimi herbicidi, ki »podpirajo« njihovo popolno izkoriščenost. Izkušnje držav, v katerih so podlegli velikim pričakovanjem in nasedli obljubam, ne govorijo v prid zagovornikom širjenja proizvodnje gensko spremenjene hrane.

Premalo je raziskav

»O gensko spremenjenih rastlinah se v medijih največkrat razpravlja zelo posplošeno kot o enotni skupini sort z nekakšnimi skupnimi lastnostmi, kar pa niti približno ni res,« ob naši opombi o vznemirjenju javnosti glede govoric o zatajevanih nevarnostih uvajanja gensko spremenjenih rastlin za pridelavo hrane opozarja prof. dr. Borut Bohanec, predstojnik katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnenje rastlin na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Kot pojasnjuje, so cilji žlahtnjenja rastlin najrazličnejši in tudi metode vnosa genov so vsako leto bolj raznovrstne, vendar je preveč posplošeno obravnavanje problematike žlahtnjenja rastlin s postopki genskih transformacij v medijih pahnilo to temo iz dosega znanosti v roke politike. »Končni rezultat je, da je število tovrstnih raziskav mnogo manjše, kot bi lahko bilo, tiste, ki so vendarle opravljene, pa velikokrat ne doživijo aplikacije v praksi,« opozarja dr. Bohanec.

Že zelo majhne raziskovalne skupine danes po njegovih besedah redno poročajo o najrazličnejših uspešnih genskih transformacijah. Kot primer navaja nedavno poročilo skupine osmih raziskovalcev s kanadske univerze Saskatchewan o rezultatih petletne raziskave, v kateri so vključili štiri gene v krompir in proučili njihovo regulacijo z dvema različnima promotorjema. Dosegli so, da je krompir bolje prenašal sušo, bolje rasel pri nizkih temperaturah in pri vročinskem stresu. »Če bi šlo za običajno sorto krompirja, bi bila to prav gotovo v kratkem tržna uspešnica. Ker pa gre za žlahtnjenje z vnosom posamičnih genov, se bo tudi to odkritje zelo verjetno pridružilo številnim drugim, ki tržnega sproščanja sploh niso dočakala.«

Brez prehranskih afer

Virusne bolezni kmetijskih rastlin bi bile, kot pravi, danes gotovo že zadeva preteklosti, saj že dve desetletji poznamo načine, kako jih preprečiti. »Prav tako bi lahko uporabljali okolju prijaznejše pesticide, pridelovali rastline, ki pri občutljivih ljudeh ne bi več povzročale alergij, in številne za zdravje koristnejše sorte zelenjave, sadja, žit in oljnic. Vendar pa se namesto tega vrtimo v krogu povsem nepotrebnih polemik, ki pa bistva sploh ne zajemajo. Recimo: sto in prvič boste prebrali, da na herbicid odporna koruza ali soja povzročita pojav superplevelov, kar je čisto izkrivljanje dejstev. Seveda je ob uporabi enega in istega herbicida pojav odpornih plevelov še kako pričakovan, a že v zdajšnji generaciji gensko spremenjenih sort obstajajo sorte, ki so odporne na dva različna herbicida, in pravkar prihajajo tudi takšne, ki bodo odporne na tri. Glavno je torej vprašanje, čemu regulatorji ne zahtevajo, da jih pridelovalci izmenično uporabljajo!« Poudarja dejstvo, da v 14 letih, odkar v svetu množično uporabljajo gensko spremenjene sorte, ni bilo z njimi povezane niti ene same prehranske afere, ki bi kakor koli škodila uporabnikom.

»Če primerjam razmere z načinom 'ekološke' pridelave, favoriziranim v Evropi, je bilo pri zadnjem že veliko resnih afer, le da o njih mediji niso poročali. Na primer, ko je novembra neko naše podjetje s trgovskih polic umaknilo 'bio' oves, ki je bil poln kadmija, se ni v zvezi s tem pojavilo niti eno novinarsko vprašanje. Dvomim, da ne bi bilo nobenega vprašanja, če bi pri tem šlo za gensko spremenjeno sorto.« Opozarja, da za zdaj slovensko kmetijstvo in prehrana zaradi tega, ker ne pridelujemo gensko spremenjenih sort, še nista prizadeta, vendar pa kmalu zaradi razvoja novih sort izogibanje tej vrsti pridelave ne bo več brez posledic.

Genska tehnologija kot del eko kmetijstva?

Prof. dr. Maja Ravnikar, vodja oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani, meni, da v Sloveniji trenutno ni potrebe za uvajanje gensko spremenjenih rastlin, vendar dodaja: »Nisem pa zagovornica prepovedi, saj se bo potreba morda pokazala že v bližnji prihodnosti, na primer, če bo obvladovanje koruznega hrošča težavno, kljub uporabi kolobarja in drugih ukrepov. Na splošno menim, da je smiselno ocenjevati potrebo po uporabi gensko spremenjenih rastlin od primera do primera. Kadar lahko gojenje gensko spremenjenih rastlin, odpornih na žuželke ali mikroorganizme, bistveno zmanjša uporabo pesticidov, je to prav gotovo dobrodošlo.«

Kot vsaka tehnologija se tudi vzgoja novih gensko spremenjenih organizmov (GSO) hitro razvija, poudarja dr. Ravnikarjeva. »Pridobivamo vse več podatkov o lastnostih in učinkih GSO. K razvoju v pravo smer so prav gotovo pripomogle tudi različne iniciative, ki so opozarjale na možne pomanjkljivosti v obstoječi tehnologiji GSO. Tako obstajajo že načini, ko se spodbuja delovanje lastnih genov določene rastline ali pa se geni prenašajo le med sortami iste vrste rastlin,« pojasnjuje Ravnikarjeva in dodaja, da je za sprejetje nove tehnologije seveda nujen obstoj sprejemljivosti v družbi. »Ta se dogaja postopoma in je odvisen od informacij, ki so na voljo, ter različnih socioekonomskih dejavnikov. Verjamem, da bo v prihodnosti izboljšana genska tehnologija, ki bo omogočala opustitev uporabe kemikalij, ena od pomembnih načinov pri pridelavi varne hrane in bo postala integralni del ekološkega kmetijstva,« je prepričana prof. dr. Maja Ravnikar.