Strankofili

Ni jasno, ali je menedžerje najpomembnejših slovenskih bank tako prevzelo predavanje duhovitega šefa marketinga danske Jyske bank Franka Pedersena, ki je v najbolj sijočih barvah naslikal njihov revolucionarni bančni koncept, povsem osredotočen na želje bančnih komitentov, ali jih je zamikal uspeh, ki ga je novost prinesla Dancem. Vsekakor so bili na okrogli mizi tokratnega bančnega dneva povsem neznačilno nedolgočasni, celo človeku prijazni. Osvežitev v času črnih finančnih novic.

 

Mednarodna finančna kriza je, kakor je ugotovil prvak ene od bank, po eni strani koristna, saj finančnemu svetu prinaša streznitev. Tako kot posameznik: ko zabrede v težave, se obrne vase in prevetri svoj sistem vrednot. Finančno konservativnejša Evropa sicer ni zabredla tako hudo kakor Amerika, Slovenijo pa je kriza za zdaj komaj oplazila. A ker je trg globaliziran, učinki sežejo povsod in tudi posredno, z zamikom. Nihče pravzaprav ne ve, kdaj bo kriza dosegla dno in kam se bodo obrnile banke.

 

Zato je na mestu samospraševanje o brezumnem pehanju za dobičkom kot temeljni orientaciji bank, o usmeritvi k visokorizičnim poslom, o likvidnosti, ki ni podprta z realnim denarnim tokom, o kopičenju sofisticiranih produktov in nadaljnji ozki specializaciji bank, kupovanju delnic privatiziranih podjetij s krediti itn. Na omenjenem omizju so bili bančniki zelo kritični do takšnih praks. Soglašali so tudi, da je treba v ospredje postaviti komitenta, njegove želje in potrebe. Dodatno izobraziti zaposlene v bankah in na drugi strani tudi bančne stranke. Poslovanje je treba organizirati tako, da bodo tipične bančne storitve čim bolj dostopne, preproste, informacijsko dobro podprte, za bolj sofisticirane ali rizične posle pa usposobiti kakovostno mrežo svetovalcev.

 

Sliši se dobro. A je bilo v krogu bankirjev slišati tudi kaj takšnega, kar je mejilo že na posmeh (sploh, če prisluhnemo izkušnjam druge, potrošniške strani): da se banke vračajo k elementarnim vrednotam, poštenju, odprtosti, svobodi; da nobena tehnologija ne more nadomestiti živega človeka (za bančnim okencem), njegovega znanja in odgovornosti; da je ključna povrnitev zaupanja v banko kot partnerico; da ni odnos med bankirjem in stranko »jaz tebi«, ampak »midva skupaj, na isti strani«; da je prvak banke vselej pripravljen sprejeti katero koli stranko in se ukvarjati s konkretnimi zadevami (ni dovolj, da pozna samo poslovno strategijo); da je človek (zaposleni) največ vredni kapital; da morajo bančni svetovalci poznati ne le finančne storitve, ki jih ponujajo, ampak tudi psihologijo potrošnika; da morajo obvladati čustveno inteligenco, da mora komitent v težkih časih čutiti, da banka stoji za njim, ne pa, da mu vsiljuje denar, kadar ga ne potrebuje, in vzame ob najmanj primernem času ... Povsem netipičen bančniški besednjak, vsebina pa vredna zagrizenega varuha potrošnikov.

 

A medtem, ko so se nekateri bančni prvaki hvalili, da vse to pravzaprav že počno, so bili drugi precej bolj trezni. Poudarjali so, da bo do preobrata h komitentu minilo kar nekaj časa. In da ne kaže pozabiti osnovnega bančnega poslanstva, namreč, da mora biti banka predvsem zanesljiva in varna hraniteljica premoženja.

 

O prijaznejših stroških storitev, o bančnih provizijah ipd. pomembneži niso govorili. A si je voditeljica na koncu kljub temu dovolila »pritlehno« vprašanje: Ali je v svežnju protikriznih ukrepov morda tudi podaljšanje delovnega časa poslovalnic. Pa bankirji na to uho ne slišijo dobro. Raziskave menda kažejo, da med komitenti ni prav velikega pričakovanja v tej smeri, saj je banka on line 24 ur na dan ... Komentar ni potreben.

Iz petkove tiskane izdaje Dela!