Superiorni predlog

Z mercedesi se ne moremo voziti po razdrapanih kolovozih. Da se lahko kvalitetno in primerno hitro vozimo s sodobnimi avtomobili, potrebujemo tudi temu primerno avtocestno infrastrukturo z učinkovitim in hitrim cestninjenjem ter kvalitetnimi bencinskimi servisi vred.
Podobno za učinkovito poslovanje podjetij potrebujemo čim bolj preprost, vendar učinkovit administrativni sistem, ki ne sme onemogočati, ampak čim bolj poenostaviti poslovanje podjetij. Zato so najbolj razvite države temu področju v zadnjih dveh desetletjih posvetile številne administrativne reforme, ki so ukinile ali pa močno zmanjšale številne administrativne ovire – denimo skrajšale čas za ustanovitev podjetij, uvedle elektronski način poslovanja med administrativnimi organi in podjetji ipd. V ta okvir spadajo tudi davčne reforme. V preteklem desetletju so številne države v Evropi naredile korenite spremembe v davčnih sistemih, številne pa bodo zaradi globaliziranosti poslovnih procesov in mobilnosti davčnih zavezancev v to zelo kmalu prisiljene.
Osnovni namen davčnih reform je spremeniti obstoječe davčne sisteme, ki so se v desetletjih zaradi vedno novih olajšav in večje administrative zapletenosti izrodili, jih poenostaviti, očistiti nelogičnosti in protislovnosti ter narediti bolj pregledne in ne nazadnje tudi mednarodno konkurenčne. Hkrati se spreminjajo tudi družbeni koncepti »pravičnosti« davčnih obremenitev. S preveč razbohoteno socialno državo, ki je pred finančnim kolapsom in ki hkrati zaposlene in podjetja destimulira od večje aktivnosti, se danes v vseh državah pojavlja nuja po davčni razbremenitvi, kar pa seveda za seboj potegne potrebo po redefiniciji nekaterih aspektov socialne pravičnosti davčnega sistema. Treba se je zavedati, da je v osnovi funkcija davčnega sistema pobiranje davkov na čim bolj enostaven in učinkovit način, katere družbene cilje s pobranimi davki financirati, pa je v osnovi drugotnega pomena. V izvedbenih fazah pa je v stoletjih davčni sistem začel vse bolj prevzemati tudi prerazdelitvene in socialne funkcije, kar je v neskladju z osnovnim namenom davčnega sistema.
Glavni namen predlagane davčne reforme v Sloveniji je predvsem razbremeniti slovensko gospodarstvo in fizične davčne zavezance predvsem z administrativnega vidika, hkrati pa tudi finančno razbremeniti danes najpomembnejši proizvodni faktor – človeški kapital. Človeški kapital – znanje – je danes temeljni dejavnik, ki razvitim državam danes še vedno omogoča zadrževanje ali celo povečevanje razvojnega razkoraka do nerazvitih držav in torej glavni dejavnik, ki lahko manj razvitim državam omogoči razvojni preboj. Predlagana davčna reforma je le ena v sklopu sistemskih sprememb za doseganje lizbonskih ciljev, to je za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, za prestrukturiranje gospodarstva v smeri večje tehnološke zahtevnosti, večje intenzivnosti človeškega kapitala in višje dodane vrednosti ter za večje zaposlovanje. Predlog davčnega sistema z enotno davčno stopnjo na področju dohodnine in DDV prinaša izjemno poenostavitev administrativnih davčnih postopkov ter njihovo večjo preglednost in prijaznost do zavezancev. Hkrati predlagana davčna reforma prinaša davčno razbremenitev človeškega kapitala kot proizvodnega faktorja. Gre za spremembo v smeri sodobne davčne doktrine in priporočil OECD, da se davčno breme bolj prenese iz proizvodnje na porabo in premoženje.
Davčna reforma prinaša bistveno znižanje stroškov dela za slovenska podjetja, s tem ko uvaja enotno, nižjo stopnjo dohodnine in odpravlja davek na izplačane plače, ki bremeni predvsem zaposlene z višjimi stopnjami kvalifikacije. Posledica znižanja bruto stroškov dela je povečanje poslovnega presežka, ki ga podjetja lahko namenijo tako za nove investicije v opremo in tehnologije kot tudi raziskave in razvoj in s tem za nove proizvodne programe z dodatnim zaposlovanjem. Druga, prav tako pomembna posledica pa je znižanje relativne cene zaposlenih z višjo izobrazbo glede na zaposlene z nižjimi stopnjami kvalifikacije. To bo povečalo povpraševanje po visoko izobraženi delovni sili ter povečalo kreativni potencial in sposobnost sledenja tehnološko vodilnim podjetjem v svetovnem merilu ter inovacijsko sposobnost podjetij. Če k temu dodamo še, da predlog reforme visokega šolstva, ki omogoča nastanek konkurence in nove oblike financiranja, stimulira univerze, da zagotovijo študentom boljše znanje, ki bo bolj povečalo njihov človeški kapital, lahko sklenemo, da bodo z reformo največ pridobile generacije mladih, torej tisti, na katerih sloni prihodnost Slovenije. Reforma pomeni investicijo v prihodnost.
Kako obremenjen je človeški kapital?
Da bi ugotovili, kako je davčno obremenjeno znanje v Sloveniji, primerjamo dohodninske obremenitve v Sloveniji s tistimi v drugih državah OECD, s katerimi se hočemo primerjati. Mednarodne statistike (OECD) omogočajo primerjave povprečne davčne obremenitve za tri višine dohodka: 67odstotkov, 100 odstotkov in 167 odstotkov povprečne bruto plače (davčna obremenitev za Slovenijo vključuje tudi našo posebnost, to je davek na izplačane plače). V nizkih in srednje nizkih davčnih razredih (med 67 odstotkov in 167 odstotkov povprečne bruto plače) se Slovenija po progresivnosti dohodnine uvršča nekje v sredino držav OECD. Ta je seveda višja kot v večini novih članic EU, hkrati pa tudi višja kot denimo v nekaterih razvitih članicah EU (Avstrija, Francija, Luksemburg, V. Britanija, Nizozemska) ter bistveno nižja kot v skandinavskih državah. Razlika pa nastane pri primerjanju dohodninske obremenitve davčnih zavezancev v višjih davčnih razredih, denimo tistih s trojno ali višjo povprečno plačo, kjer izjemno visoke mejne stopnje dohodnine v Sloveniji bistveno podražijo strošek dela visoko izobražene delovne sile. K progresivnosti obremenitve stroškov dela pa dodatno prispevajo relativno visoke prispevne stopnje za pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje v Sloveniji (skupna stopnja znaša 38,2 odstotka, pri čemer 22,1 odstotka plača zaposleni, 16,1 odstotka pa delodajalec).
Upoštevanje teh visokih stopenj v Sloveniji in neomejenost prispevkov iz tega naslova navzgor pa pokaže, da slovenski stroški dela dodatno progresivno eksplodirajo z naraščanjem plače zavezancev. Primerjava povprečne davčne obremenitve dela (dohodnina in socialni prispevki delojemalcev in delodajalcev glede na bruto plačo) pokaže, da znaša strošek dela posameznika s 167 odstotkov povprečne plače v Sloveniji kar 66 odstotkov njegove bruto plače, medtem ko je ta strošek dela v vseh OECD državah bistveno nižji. V najbolj socialno občutljivih državah, denimo na Danskem, Finskem in Švedskem, znaša skupna davčna obremenitev v tem razredu le okrog 50 odstotkov bruto plače zavezanca. Razlika je v tem, da OECD države ne poznajo davka na izplačane plače ter da so v večini držav bodisi najvišje davčne stopnje nižje ali pa so prispevne stopnje nižje oziroma so socialni prispevki navzgor omejeni, denimo do 2,5 ali 3-kratnika prispevkov zaposlenih s povprečno plačo.
Iz povedanega izhaja, da je Slovenija država, kjer bodo še naprej bogati samo tisti, ki so bogati s fizičnim kapitalom, tistim, ki so vlagali v znanje, pa onemogoča, da bi postali premožni. Za slehernega slovenskega študenta je to skrb zbujajoče. Podatki kažejo, da bo imel od svojega šolanja ravno v Sloveniji najnižji donos. Res je, da Slovenija nudi davčne ugodnosti za študentsko delo, ki jih ostale države praviloma ne poznajo. Vendar bi se moral vsak vprašati, koliko je vredno imeti nekaj let davčnih ugodnosti za delo med študijem v primerjavi s štiridesetimi leti visokih davkov.
Predlogi
V Sloveniji je v letošnjem letu prišlo tako do strokovnega kot tudi političnega soglasja glede tega, da z obstoječim davčnim sistemom ni več mogoče naprej in da je nujna korenita davčna reforma. Seveda pa se predlogi glede same davčne reforme med seboj bistveno razlikujejo. V dosedanji javni razpravi so se nekako izkristalizirali trije vsebinski predlogi: predlog odbora za reforme, ki predvideva enotno davčno stopnjo pri dohodnini (EDS), predlog Marka Kranjca ter predlog Bineta Kordeža. V nadaljevanju bomo na pregleden in enoten način primerjali prednosti in slabosti vseh treh predlogov. Predloge bomo presodili z vidika učinka na neto plače zaposlenih, stroške dela in javnofinančne prihodke.
Najprej predloge na kratko opišimo. Ključna značilnost predloga EDS je uvedba enotne dohodninske stopnje na ravni 20 odstotkov in povišanje splošne davčne olajšave na 110 odstotkov sedanje. Obenem se predlaga preračun bruto plač tako, da se neto plače ob prehodu na nov sistem ne bi spremenile. Ker se s tem bruto plače spremenijo, se predlaga tudi dvig prispevnih stopenj za socialno zavarovanje, tako da ne pride do izpada prilivov v pokojninsko blagajno. Kranjec prav tako predlaga znižanje dohodninske progresije, vendar z uvedbo treh dohodninskih razredov namesto dosedanjih pet. Njegov predlog predvideva zvišanje najnižje stopnje s 16 na 17 odstotkov, znižanje najvišje stopnje s 50 na 42 odstotkov in le eno vmesno stopnjo v višini 28 odstotkov. Kranjčev predlog ohranja nespremenjene bruto plače in nespremenjeno splošno davčno olajšavo, kar ob spremembi davčnih stopenj seveda vpliva na višino neto plač. Kordežev predlog je dokaj enostaven. Predvideva ohranitev sedanje progresije pri dohodnini, tako da se niti bruto niti neto plače ne bi spremenile. Predlaga pa oprostitev plačila prispevkov delodajalcev za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za vse zaposlene z več kot 300.000 SIT bruto plače.
Točka, na kateri se vsi trije predlogi ne razlikujejo, je odprava davka na izplačane plače. Iz tega naslova se gospodarstvo razbremeni za približno 80 milijard tolarjev, kar seveda pomeni tudi neto izpad proračunskih sredstev v tej višini. Pri Kranjčevem predlogu je to tudi edini vir razbremenitve gospodarstva, medtem ko predlog EDS in Kordežev predlog bistveno bolj razbremenjujeta stroške dela.
Cilj razbremeniti stroške dela najbolj produktivnih delavcev pri tem najbolje izpolnjuje predlog EDS. Ob minimalnih podražitvah dela z zelo nizkimi plačami ima praktično enake učinke kot ostala dva predloga za tiste s povprečno plačo, vendar pa prinaša občutne razbremenitve za najbolj produktivne, tudi za 30 odstotkov. Ne pozabimo, da to razbremeni celotne stroške dela tudi v panogah z nizko kvalificirano delovno silo, kot je tekstilna, saj bi denimo s tem predlogom znižali stroške dela tudi za taka podjetja, kakršno je Mura. Kordežev predlog je s tega vidika precej podoben. Občutno manjše razbremenitve stroškov dela prinese Kranjčev predlog, saj ukinja le davek na izplačane plače. Z vidika razvojne naravnanosti bi gospodarstveniki torej lahko podobno cenili uvedbo EDS in Kordežev predlog, medtem ko jim Kranjčev predlog prinaša bistveno nižjo razbremenitev.
Naslednje pomembno vprašanje je vpliv na dohodek zaposlenih, torej tisto količino denarja, ki ga zaposleni prinesejo domov. Tudi s tega vidika sta si predlog EDS in Kordežev predlog podobna, saj ob prehodu na nov sistem pustita neto plače nespremenjene. To sicer ne pomeni, da podjetja sčasoma ne bi nagrajevala bolj produktivnih delavcev. Kranjčev predlog je ponovno precej drugačen. Ker pušča bruto plače nespremenjene in istočasno znižuje progresivnost obdavčenja, takoj zniža neto plače tistim s podpovprečno plačo in jo zviša ostalim, nekaterim tudi za 10 odstotkov. Po tem predlogu bodo torej revni res še bolj revni in bogati še bolj bogati. Za premožne ljudi je torej ta predlog zaželen, ne razumemo pa, zakaj se zanj zavzemajo sindikati. Ko se je Dušan Semolič javno na nacionalni televiziji in v državnem svetu zavzel za Kranjčev predlog, je dejansko pokazal, da ima bore malo socialnega čuta.
Javnofinančne posledice
Vsi predlogi davčne reforme imajo ambicijo stroškovno razbremeniti gospodarstvo in prvi ukrep na tem področju je odprava davka na izplačane plače. Neto primanjkljaj v proračunu je iz tega naslova približno 80 milijard SIT. Predlog EDS in Kranjčev predlog morata k temu dodati še izpad dohodnine. Prvi v višini približno 37 milijard SIT, drugi približno 24. Izpada dohodnine ni pri Kordeževem predlogu, ki pa na žalost pridela luknjo v pokojninski blagajni v višini 175 milijard tolarjev. Če k temu dodamo še izpad davka na izplačane plače, hitro ugotovimo, da je Kordežev predlog smiseln le na prvi pogled, v realnosti pa je dejansko neizvedljiv, saj ima za posledico daleč največji izpad javnofinančnih prihodkov, in to večino na socialno zelo občutljivem področju. Seveda je Kordežev predlog mogoče preoblikovati tako, da bi bilo znižanje prispevkov delodajalcev manj radikalno in bi de facto uvedli enotno stopnjo obdavčitve vseh plač (skupaj dohodnine in prispevkov za socialno varnost). Vendar pa bi v tem primeru še naprej imeli problem pomanjkljive motivacije za vlaganje v znanje in za dodatno aktivnost najbolj produktivnih članov družbe, saj bi bil vsak njihov dodatno zasluženi tolar še naprej skoraj prohibitivno visoko obdavčen.
Kot alternativi lahko torej presojamo uvedbo EDS in Kranjčev predlog. Oba predvidevata dvig znižane stopnje DDV z 8,5 odstotka na 20 odstotkov kot vir pokritja izpada javnofinančnih virov. S tem se več kot pokrije izpad prihodkov proračuna. Z reformo tudi na drugih področjih, kot je davek na nepremičnine in drugačna obdavčitev dobička podjetij, pa je mogoč tudi presežek v višini od 15 do 55 milijard SIT. Ker Kranjčev predlog ne prinaša socialnih korektivov v obliki dviga splošne olajšave, bi to seveda lahko pomenilo zmanjšanje blaginje tistih z najnižjimi dohodki, če bi se dvig DDV prenesel v cene. Mimogrede, tudi Kordež predvideva dvig stopenj DDV, vendar tako spodnje kot zgornje stopnje za 2 odstotni točki, kar bi seveda tudi lahko povzročilo pritisk na cene in zmanjšanje blaginje.
Učinek na življenjski standard najšibkejših
Zelo pogost očitek nasprotnikov reform je negativen vpliv, ki bi ga imel dvig znižane stopnje DDV na kupno moč ljudi. Pravzaprav je to ključni očitek proti EDS. Dviga cen določenih dobrin seveda ne moremo izključiti, čeprav je nekorektno govoriti, da bo prenos popoln. Ne pozabimo, da se cene oblikujejo na trgu, kjer je popoln prenos nemogoč zaradi velike konkurence, poleg tega pa se je treba zavedati, da z davčno reformo bistveno znižamo stroške dela gospodarstvu, kar bo tudi delovalo v prid splošnega zniževanja ravni cen. Vendar si za najhujše skeptike lahko kljub temu ogledamo, kakšne bi bile posledice, če bi se uresničila najslabša možna situacija, to je popoln prenos višje stopnje DDV v cene.
Enostaven izračun pokaže, da bi to v najhujšem primeru pomenilo približno 10-odstotno podražitev dobrin, ki so sedaj nižje obdavčene. Med njimi so hrana, izdatki za zdravje, kultura in gostinske storitve. Ljudje z najnižjimi dohodki po anketi o potrošnji slovenskih gospodinjstev za hrano namenijo približno 22 odstotkov svojega dohodka, kar je veliko več kot tisti z najvišjimi (10,4 odstotkov), zato bi jih rast cen tudi relativno bolj prizadela. Izračun pokaže, da bi z upoštevanjem podražitve vseh dobrin ob nespremenjenih neto plačah to pomenilo znižanje kupne moči dohodkovno najšibkejših gospodinjstev za največ 3,8 odstotka. Predlog reform z EDS ponuja rešitev tudi za ta problem. Predviden je namreč popravek neto plač s povišanjem splošne olajšave. Za primer si oglejmo, kako bi to dosegli, če bi splošno davčno olajšavo povečali za 15.000 SIT (v primerjavi s sedanjo to pomeni 35-odstotno povečanje). To poveča neto plače v najnižjem dohodkovnem razredu za 3 tisoč tolarjev, torej natanko za 3,8 odstotka. S tem bi nastalo v proračunu za 15 milijard SIT dodatnih izdatkov, kar pa glede na predstavljene finančne učinke uvedbe EDS ni problematično. Uvedba EDS torej ne bi bila samo finančno nevtralna, temveč z uporabo ustreznih korektivnih ukrepov tudi socialno nevtralna za dohodkovno najbolj občutljive prebivalce Slovenije.
Nasprotno pa Kranjčev predlog najprej zniža neto plače tistih z najnižjimi dohodki ter tudi njihovo kupno moč z višjimi stopnjami DDV, nato pa ustvari zelo podoben izpad javnofinančnih prihodkov, ki bi jih ravno tako bilo treba kriti z višjim DDV (ali rezanjem socialnih pravic). Ne glede na to, ali bi bil to samo dvig znižane stopnje ali manjši dvig obeh, bi to imeli še dodaten (in podobno velik kot pri EDS) negativen učinek na kupno moč najnižjih plač. Vendar v Kranjčevem predlogu korekcija teh negativnih posledic ne bi delovala tako dobro kot pri EDS. Od 15.000 SIT dodatne olajšave bi revni imeli koristi 2550 SIT (3000 SIT v primeru EDS), bogati pa kar 6300 SIT (v primeru EDS pa 3000 SIT). Korekcija v Kranjčevem primeru bi torej bila manjša in že zaradi začetnega znižanja plač sploh ne bi zaščitila dohodkovno najšibkejših. Povzročila pa bi tudi še večji izpad dohodnine, tako da je vprašanje, ali ne bi s korekcijo, ki bi v celoti zaščitila dohodkovno najšibkejše, Kranjčev predlog vodil v bistveno večji izpad javnofinančnih prihodkov kot uvedba EDS.
Ob vseh naštetih argumentih naj bralca ne preseneti, da še vedno zagovarjamo uvedbo EDS kot najboljšo možnost izmed treh omenjenih predlogov. Kordežev predlog je v tej obliki neuresničljiv, saj vodi v razpad pokojninskega in zdravstvenega sistema. Kranjčev predlog brez sence dvoma prinaša ugodnosti samo premožnejšim, zaradi česar je njegovo zagovarjanje s strani sindikatov popolnoma nelogično. V samem predlogu ni nič o pokritju izpada davkov in korekciji negativnih učinkov na blaginjo ljudi z najnižjimi dohodki. Pokazali smo tudi, da bi bila morebitna socialna korekcija v Kranjčevem sistemu manj učinkovita. Predlog EDS je zaradi javnofinančne nevtralnosti in učinkovitega delovanja socialnih korektivov superioren. Ima pa še dve ključni prednosti. Prvič, je bolj enostaven, pregleden in prijaznejši do davkoplačevalcev, in drugič, bistveno bolj razvojno naravnan. Po eni strani razbremenjuje podjetja in jih spodbuja k ustvarjanju novih delovnih mest, vlaganju v raziskave in razvoj in zaposlovanju visoko produktivnih ljudi, po drugi pa posameznike spodbuja k vlaganju v lastno izobrazbo in razvoj. S tem se lahko uresniči bistvena prednost EDS pred ostalimi predlogi, to je višja gospodarska rast, s katero se bo povečala blaginja vseh Slovencev. Višja gospodarska rast za dve odstotni točki pomeni namreč tudi za toliko višjo rast plač in pokojnin vsako leto.