Supervizor Pahor v SŽ

Skrajni čas je, da se v Sloveniji z železniškim sistemom začnemo ukvarjati tako, kot je treba, ne pa da se z njim igramo, kot da bi šlo za izolske Mehanotehnikine modelčke.

Objavljeno
02. november 2009 20.44
Aleš Stergar
Aleš Stergar
Predsednik vlade Borut Pahor je včeraj napovedal, da bo vsak prvi ponedeljek v mesecu prišel v Slovenske železnice in tako sproti spremljal dogajanje v tem državnem infrastrukturnem velikanu, ki bo do konca leta ustvaril predvidoma 44 milijonov evrov tekoče izgube; prišteti jo bo treba k prejšnjim 22 milijonom. Začetek socialnega dialoga so železničarski sindikati pospremili z zamrznitvijo za jutri napovedane opozorilne stavke.

Skrajni čas je, da se v Sloveniji z železniškim sistemom začnemo ukvarjati tako, kot je treba, ne pa da se z njim igramo, kot da bi šlo za izolske Mehanotehnikine modelčke. Še z njimi lastniki ravnajo lepše kot pa država s svojo strateško zanimivo infrastrukturo in prevoznikom, enim največjih delodajalcev v državi. Kje pa je že kdo videl, da bi 1. oktobra vodenje takšnega sistema prevzel že četrti generalni direktor v istem letu. Da o seznamu devetih direktorjev v zadnjih petih letih niti ne govorimo.

Izdatno povečanje naložb v zastarelo in iztrošeno železniško infrastrukturo je Pahorjeva vlada napovedala že na začetku mandata, z državnima proračunoma za prihodnji dve leti pa nakazala, da misli resno. Posodobljeni tiri bodo seveda dobrodošli, a po njih hitreje in bolj gladko ne bodo vozile le Slovenske železnice, ampak tudi vsi drugi prevozniki. Prvi, avstrijski tekmec je Slovenskim železnicam že v enem letu prevzel sedem odstotkov posla.

Korenite spremembe so tako v resnici potrebne predvsem v SŽ, kjer država razen moralne spodbude ne more narediti prav veliko: družba je bila enkrat že prestrukturirana, dovoljena državna sredstva pa pri tem za lep čas izkoriščena. Novo poslovodstvo zdaj pospešeno išče druge (finančne) možnosti, na prometnem ministrstvu pa dokončujejo materiale za razpravo o prihodnji organiziranosti. O tematiki, o kateri smo davnega januarja 2003 polnoletni državljani enkrat že odločali: SŽ kot enovito podjetje, holding ali dve ali več podjetij, v katerih bi bil infrastrukturni del ločen od prevozniškega. V reorganizacijo delno sili tudi bruseljska administracija, saj je prejšnji mesec prišlo opozorilo o premajhni samostojnosti upravljavcev infrastrukture, nezadostnem izvajanju določb direktive o uporabninah in odsotnosti neodvisnega regulatornega organa.

Železničarski sindikati so napovedano opozorilno stavko zamrznili. Kaj pa naj bi bili po obisku predsednika vlade storili drugega - v zamrzovalniku bo ostala, dokler se bosta poslovodstvo in vlada z njimi pogovarjala. Tudi o prihodnji organiziranosti SŽ, kjer enovito podjetje ni več ultimativna zahteva. Sprejemljiva bi bila že tudi katera druga poslovno uspešna oblika. V SŽ je skoraj zanesljivo preveč zaposlenih; njihovo število se bo morda zmanjšalo z upokojevanjem, s sindikalisti se je mogoče tudi strinjati, da je preobilna predvsem nadgradnja. Tega se očitno zaveda tudi premier, začuden nad obilno režijo v Muri, ki se je ohranila kljub temu, da so vsi vedeli, da bi jo morali zmanjšati.

Napoved predsednika vlade, da bo odslej vsak prvi ponedeljek v mesecu del dneva uradoval na Kolodvorski, je nekoliko nenavadna. Kaže namreč na nezaupanje tako do prometnega ministra kot do nadzornega sveta, ki je dejansko odgovoren za dogajanje v Slovenskih železnicah. Če pa bo premier s svojo navzočnostjo v Železnice vnesel prepotrebni mir, potem bo nenavadna poteza morda učinkovita. To pa je navsezadnje najpomembnejše.

Iz torkove tiskane izdaje Dela