Svetovni dan za razmislek

Pretresljive podobe koščenih obrazov mam, ki stiskajo k presahlim prsim lačna usta malčkov; shiranih otrok, ki stegujejo ročice za prgiščem riža tam nekje v nerazviti Afriki; skrušenost in obup v očeh brezposelnih so z razlogom več preplavljale medije. Bil je svetovni dan hrane, ki so ga Združeni narodi uvrstili na svoj koledar posebnih dnevov, s katerimi nas opominjajo na nekaj več, nekaj drugega, tudi zato, da bi postali boljši, koristnejši, dobrotljivejši.

Letošnji »dan hrane« je bil pospremljen z aktualnim motom - doseganje prehranske varnosti v času krize. O njej vedno pogosteje in glasneje govorimo tudi v Sloveniji, ki skupaj z državami EU sodi v razviti del sveta. Tisti svet, ki pomaga onemu drugemu, slabše razvitemu in lačnemu. A tudi v našem razvitem svetu so lačni in revni, ki potrebujejo pomoč in jo nemalokrat s težkim premagovanjem ponosa iščejo pri humanitarnih organizacijah. Slovenija ni izjema - tudi pri črpanju in razdeljevanju pomoči iz intervencijskih zalog hrane skupnosti, ki jo država že tretje leto zapored preko humanitarnih organizacij razdeljuje socialno najbolj ogroženim.

Za milijone lačnih po svetu je bil to le še en dan lakote, mnogi ga zaradi nje niso preživeli. Za nas v Sloveniji pa je bil dan več za razmislek, kam nas lahko privede slabo gospodarjenje z rodovitnimi površinami, kam neambicioznost, nedelavnost ali slaba kmetijska politika, ki privoli v nezadostno pridelavo vsega, česar smo nekdaj znali in zmogli pridelati več. Tudi brez danes izdatnih subvencij in odpustkov za spodbujanje kmetijske pridelave in ohranjanje poseljenosti podeželja.

Po svoje je ironično, če predsednik stranke, ki je skoraj dve desetletji obvladovala in krojila dogajanje v naši pridelavi hrane, se na ta dan zavzema za politiko, ki bo ustvarila pogoje za boljše čase v kmetijstvu in večjo samooskrbo. In tudi, če iz kmetijsko-gozdarske zbornice, najmnožičnejše organizacije tistih, ki obdelujejo in pridelujejo, ob tej priložnosti opominjajo, da se Slovenija pač ne sme zadovoljiti s padcem samooskrbe, ki je pri nekaterih pridelkih zdrsnila že pod polovico potreb, ko imamo vendar pogoje, da lahko večino hrane pridelamo sami. Kot da tega brez njih nismo vedeli.

Iz sobotnega Dela.