Tiskane izdaje
Potem ko je državna Slovenska odškodninska družba (Sod) štiri mesece neuspešno poskušala poiskati vlagatelja za Muro, je vlada ta teden opravila še sestanke z vodstvom, sindikatom in lastniki Mure. Je torej zdaj res našla rešitev za ohranitev njenega zdravega jedra ali pa je to le odlašanje s priznanjem, da bo šlo vse skupaj v stečaj? Vi ste pravzaprav edini, ki ste si v zadnjih dveh mesecih o tej možnosti upali govoriti na glas.
V zadnjih mesecih je bila državna Slovenska odškodninska družba (Sod), ki je sicer samo 12-odstotna lastnica Mure, edina, ki ni dvignila rok. Mislim, da so bile izpeljane aktivnosti ustrezne, izpeljani koraki pa premišljeni in ni šlo za brezglavo nabiranje političnih točk ali demagogijo navideznega reševanja. Sestanek v ponedeljek smo imeli na pobudo sindikatov. Dogovorili smo se, da bomo v najkrajšem možnem času opravili pogovore z največjima lastnikoma, poleg Soda tudi z NFD Holdingom, ki doslej pri reševanju Mure ni bil pripravljen sodelovati z nobenim finančnim vložkom. Z zasebnim vlagateljem bi namreč tudi država v Bruslju laže utemeljila, da ne gre za nedovoljeno državno pomoč. Glede na vse poskuse za pridobitev zasebnega vlagatelja, ki bi ob pomoči države stopil v Novo Muro, smo ugotovili, da v sedanjo družbo ni nihče pripravljen vložiti niti evra, vsi so razmišljali le o novem podjetju. Na zadnjem skupnem srečanju največjih lastnikov, uprave, sindikatov ter resornih ministrstev smo se strinjali, da se glede na stanje v Muri v večini družb - vključno s krovno družbo - ni mogoče izogniti stečaju. Zato bi morala uprava pospešiti postopke ugotavljanja insolventnosti, saj po nedvoumnih ugotovitvah oktobra na bo več dovolj sredstev za izplačilo plač. Že pred časom sem odkrito povedal, da stečaj ni najslabša možnost. Najslabša možnost je, če se stanje odlaša v nedogled. Sod namreč ne bo mogel nenehno zagotavljati denarja za plače vseh zaposlenih, bo pa izvedel ustrezne aktivnosti, da se ohrani čim več delovnih mest; seveda v realnem obsegu. V Sloveniji smo že imeli primere, ko podjetja niso šla v stečaj, hkrati pa niso imela denarja niti za plače. Vse študije so pokazale, da je v Muri vsaj 2000 presežnih zaposlenih, zato jim je treba omogočiti zagotovitev socialnih pravic, te pa lahko izkoristijo le, če se prijavijo na zavodu.
Zdaj je že jasno, da bo v najboljšem primeru mogoče ohraniti zdravo jedro Mure, preostalo bo šlo najbrž v stečaj. Ali boste kot gospodarski minister to doživeli kot neuspeh te vlade?
Očitno si nobena vlada ni upala tega presekati in poskusila Muro prestrukturirati. Na ministrstvu za gospodarstvo na primer razpolagamo z uradnim dokumentom, v katerem so že leta 2006 ugotovili, da Muro najverjetneje čaka stečaj, pa se ni zgodilo nič, čeprav smo bili sredi največje konjunkture. S prestrukturiranjem se je odlašalo toliko časa, da je to padlo v čas največje recesije v zadnjih osemdesetih letih. Neodgovorno do zaposlenih in do preostale javnosti bi bilo dajati vtis, da lahko takšno stanje vzdržujemo v nedogled. To je treba presekati in omogočiti, da v prihodnosti v Prekmurju nastanejo novi projekti in nova delovna mesta.
Kje pa vi vidite možnosti novih delovnih mest v Prekmurju?
Čez noč gotovo ne bo mogoče ustvariti 3000 novih delovnih mest, ampak če bomo ustrezno pristopili k prestrukturiranju celotne regije, je mogoče doseči premike, ki postopoma ustvarijo nova delovna mesta. Jeseni se bosta tam izvedli dve novi tuji naložbi, ki bosta prinesli 300 do 400 novih delovnih mest. Poleg tega bomo poskušali z ukrepi aktivne politike zaposlovanja podpreti še enega tujega investitorja, da bi v Ljutomeru odprl 150 novih delovnih mest oziroma prezaposlil del zaposlenih iz tamkajšnjega obrata Mure. Že v ponedeljek naj bi se srečal s predstavniki ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter upravo Mure, da poskusijo zagotoviti prezaposlitev. Načrtujemo tudi ustanovitev medresorske delovne skupine, ki bo sredstva, namenjena uravnoteženemu regionalnemu razvoju, oziroma določena sredstva iz evropskih strukturnih skladov usmerila v projekte z največjim potencialom za višjo dodano vrednost in nova delovna mesta v regiji. Zavedam se, da to ne bo lahko, ampak nekje je treba narediti rez in začeti znova. Neodgovorno bi se mi zdelo, da bi kot minister za gospodarstvo nadaljeval slabe zgodbe iz preteklosti.
S finančnim ministrom Francetom Križaničem sta se že večkrat znašla na nasprotnih bregovih. Zadnji očiten spor izvira iz učinka novih davčnih razredov. Križanič trdi, da bi se z njimi v proračun nateklo 16 milijonov evrov več denarja, vi da 20 milijonov evrov manj. Imajo takšna razhajanja analitične podlage ali gre preprosto za politične koalicijske razlike?
Nekateri strokovnjaki, v mojem primeru kolega Mitja Čok, v svojih izračunih ugotavljajo, da bi s predlagano reformo pobrali manj in ne več denarja. Številke v odvisnosti od predpostavk lahko nihajo, ampak ključno je, da je v Sloveniji delo že zdaj nadpovprečno obremenjeno z davki in prispevki. V najvišjem dohodninskem razredu mora podjetje poleg zdajšnje davčne stopnje plačati še 38-odstotne socialne prispevke, ki so navzgor neomejeni. To pomeni, da je vsak dodaten evro dela, ki ga podjetje želi izplačati, obremenjen s 60 centi stroškov, ki jih pobere država. Dejstvo je, da je prag za zgornji razred zelo nizko postavljen, tako da zdaj slabih 14 odstotkov davčnih zavezancev plača 60 odstotkov dohodnine in da smo prišli do točke, kjer nadaljnje zviševanje davčne stopnje ni več racionalno. Tudi ekonomisti ugotavljajo, da obstaja učinek Lafferjeve krivulje, ko pri določeni davčni stopnji povečevanje davka davčnih prihodkov ne povečuje, ampak jih zmanjšuje. Del zaposlenih namreč zmanjša ekonomsko aktivnost, saj začne zaradi visokih obdavčitev dajati prednost prostemu času pred delom, drugi del pa se umakne v sivo ekonomijo ali išče druge načine za izogibanje davkom. Težko si predstavljam, da bi lahko govorili o razvojnem preboju, družbi znanja, hkrati pa dodatno obdavčevali delo.
Ali ni to klasičen spor med socialdemokratskim in liberalnim pogledom?
Na to vprašanje gledam bolj tehnokratsko. Letalo leti ali ne leti. Obstaja le dober ali slab dizajn - ne socialdemokratski ali liberalen. V danih razmerah, ki so zelo turbulentne, moramo poiskati najboljši dizajn davčnega sistema. Ta, z zviševanjem obdavčitve dela, je po mojem mnenju napačen, saj bi naše letalo kmalu strmoglavilo. Vprašanje davkov je za marsikoga ideološko, ampak jaz sem govoril kot gospodarski minister, saj nisem srečal še nobenega direktorja ali podjetnika, ki bi rekel, da je reforma v takšni smeri dobra. Vloga gospodarskega ministra je, da znotraj vlade zagovarja interese gospodarstva.
Kje potem vi vidite možnosti za dodatne proračunske vire, s katerimi bo mogoče pokriti t. i. krizni primanjkljaj?
Malo so me presenetile izjave nekaterih, da se zavzemajo za obdavčitev premožnih, pri tem pa so pozabili, da velike socialne razlike v Sloveniji ne temeljijo na delu, ampak na premoženju. To pa je večinoma posledica dveh procesov: privatizacije in denacionalizacije. Donosi iz denacionalizacijskih obveznic, ki v nekaterih primerih za nekoga pomenijo več milijonov evrov na leto, so denimo izvzeti iz obdavčitve, hkrati pa dodatne vire iščemo pri obdavčitvi dela. Treba je najprej pogledati, ali je vse premoženje ustrezno obdavčeno. Zato sem omenil tudi obdavčitev nepremičnin, ki ne rabijo za bivanje, ampak kot finančna naložba. Vemo, da imajo nekateri v lasti več stanovanj, čeprav so statistično tako rekoč reveži. V Sloveniji tudi zelo slabo pobiramo davke, saj delež sive ekonomije po nekaterih ocenah znaša vsaj 15 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), torej so tukaj še velike rezerve. Del študentskega dela ni namenjen le študentom, ampak tudi izogibanju obdavčitvi, in tukaj prihaja do zlorab, ki jih država še vedno ne zna sankcionirati.
Ampak te denacionalizacijske obveznice je ena od preteklih vlad že poskušala obdavčiti, pa je to potem romalo na ustavno sodišče.
Ja, ampak po kakšni logiki nekdo, ki kupi državne obveznice, ima depozit v banki ali podeduje premoženje, plača vse dajatve državi, nekdo, ki ima milijon evrov v obveznicah Soda, pa jih ne plača, če smo pred zakonom vsi enaki. Zato se mi zdi prav, da se to uredi. Verjamem, da so za tem lobiji, ki bi dvignili prah, češ da gre za ideološka vprašanja, ampak v ozadju gre za logiko zdrave kmečke pameti, kako ustrezno razporediti davčno breme, glede na to, da smo pred zakonom vsi enaki.
Dosedanji vladni ukrepi in garancijska shema niso prinesli želenih učinkov, tako da likvidnost ostaja problem gospodarstva. Premier Pahor je nedavno dejal, da se pogovarjate o novih ukrepih, ki bi to rešili. Katerih?
Ko je bila jamstvena shema za podjetja oblikovana, je bil v parlamentu sprejet amandma, ki je v to vključil tudi podjetja s slabšo boniteto C. Ta namreč zdaj najbolj potrebujejo likvidnost. Izhodišče je bilo, da od 1,2 milijarde evrov pripade 400 milijonov evrov jamstev tem podjetjem, kasneje, pri izvajanju avkcij, pa se je zgodilo, da podjetja s slabšo boniteto niso prišla zraven, in ravno tukaj imamo največji problem. Zato bo treba poiskati način, da se tudi tej skupini podjetij omogoči dostop do denarja za obratna sredstva in za razvoj. Poleg tega pa imamo še dve instituciji, ki ju v krizi še posebej uporabljamo za spodbujanje gospodarstva. To sta SID banka in Slovenski podjetniški sklad.
Več v Sobotni prilogi
