Bodo migranti ohranili gospodarski zagon?

Nemško gospodarstvo poziva, naj hitro starajoča se osrednja evropska sila tudi beguncem, ki zdaj v velikem številu prodirajo v državo, ponudi možnost za delo. Menijo, da brez priseljevanja ne bo primanjkovalo le delovne sile, ampak tudi denarja za socialna zavarovanja, kritiki pa opozarjajo na težave pri integraciji tako velikega števila ljudi.

Brez priseljevanja se bo nemška delovna sila že v prihodnjih desetih letih zmanjšala za več kot šest milijonov ljudi, navajajo statistike nemškega Instituta za raziskovanje trga dela in poklicev (IAB). Država se hitro stara in podjetja nimajo več veliko izbire pri kandidatih za zapolnitev delovnih mest, s tem pa se zmanjšujeta tudi produktivnost in rast.

Priseljenci so Nemčiji nujno potrebni

Namesto da zapravljajo milijarde za namestitev, hrano in žepnino beguncev, ki zdaj preplavljajo Nemčijo, bi morali po prepričanju gospodarstvenikov čim več ljudi zaposliti ali jim omogočiti poklicno usposabljanje, saj bo pri zadnjem samo letos ostalo nezasedenih več kot 37.000 mest. Izračunali so tudi, da povprečni priseljenec na leto v davčno blagajno in socialno zavarovanje vplača 3300 evrov več, kot iz nje dobi, zato jih menda nujno potrebujejo tudi za zdržnost nemškega socialnega zavarovanja in delovanje države.

Tisti, ki si želijo sveže krvi za nemški trg delovne sile, verjamejo, da bi morali izkoristiti hrepenenje več sto tisoč prebivalcev kriznih območij Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije po novem življenju prav v njihovi državi. Nemčija lahko letos pričakuje skoraj milijon beguncev, malo manj kot polovica pa jih prihaja iz držav Zahodnega Balkana, ki bolj ali manj veljajo za varne in se bodo zato morali vrniti domov. Številnim predstavnikom gospodarstva in vse družbe se to ne zdi pametno. »Naj bo jasno: zgodovinska sreča je, da Nemčija privlači veliko ljudi prav v času, ko jih najbolj potrebuje,« je aprila v reviji Spiegel zapisal profesor Henrik Müller z dormundske Tehnične univerze.

Gabriel: vsako leto pol milijona

To je bilo še pred sedanjim najbolj množičnim begom v Evropo po drugi svetovni vojni in še posebno v Nemčijo, kamor si želi velika večina beguncev. Tudi nemški podkancler in minister za gospodarstvo Sigmar Gabriel meni, da država lahko vsako leto sprejme pol milijona ljudi, že njegovi bavarski koalicijski partnerji pa se bojijo, da nemška družba takšnega navala priseljevanja ne more preživeti brez resnih posledic. V CSU zahtevajo pravičnejšo razporeditev beguncev po državah Evropske unije, to pričakuje tudi kanclerka Angela Merkel. Za vse pomoči potrebne pa namerava vlada dobro poskrbeti in tudi čisto običajni Nemci množično in iskreno pomagajo povsod, kjer ozračja ne zastruplja skrajno desničarsko sovraštvo.

Čustva so razgreta. Morda bo o usodi nemškega in evropskega priseljevanja odločala tudi hladna presoja o pozitivnih in negativnih straneh. Henrik Müller navaja podatke zveznega statističnega urada, ki kažejo, da se bo v Nemčiji do leta 2060 podvojil delež starejših od 67 let v primerjavi z za delo sposobnim prebivalstvom, število vsega nemškega prebivalstva pa se bo v tem času zmanjšalo za sedmino in država bo štela dvanajst milijonov manj prebivalcev. Brez priseljevanja lahko socialno in drugačno podporo tako hitro starajočega prebivalstva omogoči le hitro povečanje produktivnosti, ta pa zdaj v vseh zahodnih družbah stagnira. Tako kot pri vprašanju neenakosti v razvitih družbah je tudi nizka rast produktivnosti ta čas eno najbolj vročih vprašanj ekonomskih znanosti, Nobelovi nagrajenci se zavzeto prepirajo tako o statistikah kot o njihovem pomenu.

Neznanski razvoj uporabnih tehnologij že seje dvom o sedanjem merjenju bogastva v družbah, saj so najnovejša tehnološka razkritja večinoma poceni ali celo zastonj, morda pa bodo z zamikom vplivala tudi na produktivnost. To se je konec koncev zgodilo že konec prejšnjega stoletja. Dokler robotizacija in medmrežno povezovanje ne bosta do nerazpoznavnosti spremenila našega trga dela in sociale ali pa se začnejo družine odločati za veliko več otrok, lahko sedanjo blaginjo razvitih držav podprejo le nove delovne moči. Najnovejši podatki o nemški rodnosti sicer po dolgem času kažejo nekaj izboljšanja. Čeprav medianski podatki povprečnemu Nemcu kažejo veliko manjše bogastvo celo od prebivalcev v kriznih državah na območju z evrom, razmeroma nizka brezposelnost in visoka gospodarska rast očitno vzbujata najbolj temeljno zaupanje v prihodnost.

Glasni so tudi kritiki priseljevanja

Mnogim to ni dovolj in tako kot podkancler verjamejo, da Nemčija vsako leto potrebuje do pol milijona priseljencev, a so glasni tudi kritiki takšnega pristopa. »Priseljevanje v Nemčijo poteka popolnoma narobe in je velikanski posel z izgubo,« je že januarja za Spiegel povedal predsednik münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn. Navedel je analize, ki kažejo, da povprečni priseljenec v svojem življenju od države dobi za skoraj osemdeset tisoč evrov več pomoči, kot pa ji prispeva z davki in drugimi prispevki, po izračunih njegovega inštituta približno 1800 evrov na leto. Tudi Sinn meni, da pritok toliko ljudi pomeni prednost za nemški trg delovne sile in da jo Nemčija potrebuje že za vzdrževanje svojega pokojninskega sistema, čeprav sam dvomi o možnosti razvoja s poceni delovno silo. Raje bi videl priseljevanje kvalificiranih in izobraženih ljudi, dosedanji priseljenci v Nemčijo so bili namreč manj izobraženi in izučeni od večine prebivalstva, s čimer so povezani številni socialni izdatki.

Tudi Sinn je te podatke navajal še pred zadnjo begunsko krizo. Natančnih analiz izobrazbene in socialne podobe sedanjega vala priseljevanja pa še ni, so samo anekdotske navedbe o begu sirskega ali libijskega srednjega razreda pred državljansko vojno in islamskimi skrajneži. Srednje- in dolgoročno bo socialna in gospodarska slika novih priseljencev gotovo vplivala na mnenje nemškega prebivalstva in politike do njih, v Ifo pa vlado že zdaj pozivajo, naj stroške za begunce nameni iz nepričakovano visokega proračunskega presežka in jih nikakor ne pridobi z novim zadolževanjem.