Tiskane izdaje
Tudi brez otroških sanj o lastnem čebelnjaku in pridno brnečih žuželkah, ki dajejo med, je mogoče postati čebelar, le čebelnjak je treba dobiti v oskrbo. Če si se pripravljen učiti in imaš količkaj posluha za živali, hitro »padeš noter«. To se je zgodilo kmetu Tomažu Trpinu iz Rovt pri Logatcu.
»Trinajst let sem bil poklicni šofer, nazadnje sem vozil avtobus. Nato je prišla poroka, otroci, oče je umrl in po njegovi smrti sem prevzel družinsko kmetijo,« pripoveduje petintridesetletnik. Kmetija obsega 12,5 hektara, kar Tomaž prišteva med majhne kmetije. Teren na sedemsto metrih nadmorske višine je razgiban, zemlje za pridelovanje zelenjave ni veliko, zato so usmerjeni v rejo krav dojilj in bikov.
Čebelnjak z lepo pobarvanim pročeljem pri domačiji je Tomaž pravzaprav postavil na željo ženinega očeta, ki si je že od mladosti želel čebelariti. Dve leti je to tudi počel, ko pa je zamenjal službo, mu je zmanjkalo časa za čebele. Tomažu se je zdelo škoda, da čebelnjak sameva, zato se je še sam vpeljal v čebelarstvo.
Čebelari tretje leto. Največ teoretičnih znanj je pridobil iz strokovne čebelarske literature, naročen je tudi na revijo Slovenski čebelar, mentorja za praktično delo pa je našel v prijatelju Viktorju Lazarju, ki čebelari že več let. Brez njegovih dragocenih nasvetov bi bilo Tomažu veliko težje.
V čebelnjaku ima trenutno petnajst čebeljih družin, 15 panjev je še praznih. Ko bo imel čas, namerava povečati število družin; pravzaprav je to hotel že letos, vendar čebele – verjetno zaradi slabega vremena, sklepa – niso rojile. A tudi tako mu je prav, saj se mu nikamor ne mudi.
Lani, ko je prvič točil med, je za čebelarja začetnika iz desetih panjev – pet manjših čebeljih družin je še pustil rasti – natočil neverjetnih 450 litrov, vendar dodaja, da je bilo medenje to leto izjemno. Letos je med točil pred enim mesecem, ko je cvetela lipa. Tokrat ga je natočil bistveno manj, le 70 litrov. »Večinoma je gozdni,« doda. Prodaja ga sovaščanom, nekaj pa ga je šlo tudi v Ljubljano. Zaslužek z njim ni glavni motiv, da čebelari, je pa gotovo dobrodošel dodatek proračunu petčlanske družine s tremi otroki.
Tomaž prizna, da je na začetku čebelnjak prevzel bolj iz občutka odgovornosti, vendar ga zdaj ne bi prepustil nikomur. »Padel sem noter,« se nasmehne. Dela s čebelami letos ni imel veliko. »Zaradi slabega vremena verjetno niso bile rojilno razpoložene, zato jih ni bilo treba toliko pregledovati. Tudi s točenjem medu je bilo manj dela. Lani, ko so bile močno rojilno razpoložene, sem pri njih preživel več ur na teden.«
O širitvi čebelarske dejavnosti na kmetiji in registraciji dopolnilne dejavnosti še ne razmišlja. »Čebelam vzamem samo med, v prihodnje bom morda začel pridobivati matični mleček, cvetni prah in izdelovati propolis, vendar moram najprej vaditi za osnovna opravila.«
