Tiskane izdaje
Trbovlje – V 27 državah članicah EU je po pred kratkim objavljenih podatkih Evropskega statističnega urada iz zadnjega popisa prebivalstva leta 2011 stalno živelo okrog 42.000 Slovencev. Skupaj s tistimi, ki so odšli oziroma so se vrnili do sredine lanskega leta, živi v EU po grobih ocenah dobrih 50.000 slovenskih državljanov; največ, kar dobra tretjina, v Nemčiji.
Če je po rekordnem letu 2012, ko se je odselilo 5100 slovenskih državljanov, v letu 2013 kazalo, da se ta trend umirja, se po obdelavi vseh statističnih podatkov za lani lahko zgodi, da bo številka odseljenih še višja. Samo v prvega pol leta se je namreč po podatkih Barice Razpotnik s statističnega urada (Surs) odselilo skoraj 4000 naših državljanov, priselilo pa se jih je 1500.
Večina Slovencev v EU je »klasičnih« emigrantov, ki so »pobegnili« pred vojno ali recesijo, novi pa so s trebuhom za kruhom odšli v glavnem po letu 2000. Vse več jih išče zaposlitvene možnosti v evropskih institucijah v središču EU, Belgiji, v davčni oazi Luksemburg, ki s 33 priseljenci na tisoč rezidenčnih prebivalcev velja za evropsko priseljeniško meko, pa je svojevrsten slovenski rekord: 22 odstotkov tamkajšnjih Slovencev je namreč otrok, kar je najvišji delež otrok med slovenskimi državljani na tujem.
Čas za ukrepanje
Nada Stropnik z Inštituta za ekonomske raziskave se boji, da imamo premalo podatkov o izseljenih, da bi vedeli, ali so odšli začasno ali z namenom ostati na tujem: »Veliko se jih izseli zaradi dodatnega izobraževanja ali dela v evropski komisiji – pogosto cele družine –, a se čez nekaj let vrnejo.« Skupaj s tujci je v letih 2012 in 2013 Slovenijo zapustilo dobrih 27.700 ljudi, od teh 16.000 slovenskih državljanov.
Predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC Sazu Marina Lukšič Hacin se ob ekonomskih migracijah kot eni od posledic večletnega upadanja blagostanja v naši državi sprašuje, kaj je večji problem: da ljudje odhajajo ali da se ne vračajo? Ali se torej ukvarjati s strategijami odhajanja ali z ukrepi, kako privabiti ljudi, ki so si zunaj pridobili izkušnje? »Vse preveč se ukvarjamo s tem, zakaj ljudje odhajajo. A hkrati odhode spodbujamo – recimo z mednarodnimi izmenjavami.« Opozarja, da je pomanjkanje ustvarjalnih okolij pri nas resen problem: »Treba je ustvariti pogoje vračanja in kreativna mesta, ki bodo pritegnila tudi druge visokokvalificirane ljudi – kar pa je v Sloveniji bogokletno reči ...«
Tudi Stropnikova se strinja: »Govorimo predvsem o begu možganov, a iz podatkov izhaja, da je imelo leta 2013 največ, 53 odstotkov odseljenih, starih od 25 do 39 let, srednješolsko izobrazbo, in le dobra tretjina visokošolsko. Pomembno je, da se osredotočimo na starostno skupino 25–39 let, ki je potencial države v prihodnjih nekaj desetletjih.« Kot pravi, bi morali na podlagi raziskav o značilnostih izseljenih in razlogih za emigracijo oblikovati ukrepe, ki bi pripomogli k povratni migraciji – zlasti delovnih migrantov, katerih strokovna znanja in izkušnje potrebujemo, obenem pa bi preprečili tudi marsikatero potencialno oziroma načrtovano delovno migracijo: manjši delež na kratki in precejšen na dolgi rok.
Obljubljeni deželi
Kar 60 odstotkov slovenskih emigrantov v letu 2013 se je odločilo nove priložnosti iskati znotraj EU, od teh vsak peti v Nemčiji in Avstriji. Goran Lukič, izvršni sekretar za politiko zaposlovanja in migracije pri ZSSS, ni presenečen nad navalom na severno sosedo, ki mlajših ne privlači le zaradi bližine. Število zaposlenih v gradbeništvu na prebivalca je v Avstriji za 35 odstotkov večje kot pri nas, število vajencev pa skoraj desetkrat, navaja: »Vajenci na severni strani Karavank v prvem letu vajeništva dobijo 813 evrov neto na mesec, v četrtem pa 1830 evrov neto nagrade. Ali se imamo torej pravico čuditi selitvam mladih v tujino, če že dobro uro stran vajenec v prvem letu vajeništva dobi skoraj za tretjino več od neto minimalne plače v Sloveniji? Pri nas pa država ob postopnem izumiranju poklicnega izobraževanja objavlja razpise za volonterska pripravništva.«
Za skoraj vsakega tretjega Slovenca na tujem je najljubša »delovna destinacija« Nemčija, saj jo je za svojo »drugo« domovino že ob evropskem štetju leta 2011 vzelo 24.000 naših ljudi. Po Lukiču ti ohranjajo značaj zdomstva – nekakšne začasne odselitve s tesnimi stiki z domom. Za slovenske delavce veljajo v Nemčiji enaki pravni predpisi kot za domače, kar velja zlasti za delovni čas, dopust in predpise v zvezi z varstvom pri delu. Nemčija pozna tudi sistem tako imenovane odgovornosti podizvajalcev.
In kako je to v praksi? »Na migrantsko pisarno ZSSS se je aprila lani obrnila skupina 40 napotenih gradbenih delavcev, ki jih je na delo v Nemčijo poslalo slovensko podjetje, a jim že mesece ni plačalo. Ker smo povezani z nemško svetovalno pisarno za napotene delavce, smo takoj ukrepali. Delavci so od glavnega izvajalca (v Nemčiji na področju gradbeništva velja solidarna odgovornost generalnega izvajalca del) v komaj malo več kot 24 urah dobili na roke izplačane vse dolgovane plače.«
