Tiskane izdaje
Čeprav je letošnja letina za čebelarje najslabša v petindvajsetih, nekateri pravijo, da celo zadnjih petdesetih letih, čebelarjenje privlači vedno več ljudi. O tem govori naval na tečaje za čebelarje začetnike, med katerimi je več novincev kakor tistih, ki prihajajo iz čebelarskih družin.
Marsikateri tečajnik v čebelarjenju vidi priložnost za (samo)zaposlitev, toda izkušeni čebelarji začetniškim navdušencem svetujejo, naj se vanj podajo racionalno in postopoma. »Ob dobrem letu dobite zagon in že mislite, kako je vse lepo, nato pa lahko sledita dve katastrofalni leti, v katerih izgubite vse, kar ste vložili, in tudi nepovratna sredstva,« svari dolgoletni čebelar Branko Obranovič iz čebelarstva Ma-ja v Kočevju.
»Prenagljena odločitev in stremljenje za hitrimi rezultati sta popolnoma nespametna,« pritrjuje tajnik Čebelarske zveze Slovenije Anton Tomec. »Čebelarji smo odvisni od narave. Če ti ni naklonjena, se zelo hitro znajdeš pred bankrotom. Najprej se odločite za manjše število čebeljih družin, povečujte jih postopoma in sočasno gradite svoj trg. Predvsem pa se nenehno učite.« Tomec prav v vseživljenjskem učenju vidi čar čebelarstva. »Ohranja te zdravega, miselno aktivnega.«
Pasti dopolnilne dejavnosti
V centralnem registru čebelnjakov pri ministrstvu za kmetijstvo in okolje je vpisanih 10.143 čebelarjev, od teh jih ima dobrih 2000 več kot dvajset čebeljih družin. Po evropskih standardih se profesionalno čebelarstvo začne pri 150 čebeljih družinah, pri nas je po Tomčevih ocenah takšnih čebelarjev največ sto. Čebelarjenje v Sloveniji je za večino torej bolj konjiček. Med tistimi, ki svoje čebelje pridelke in izdelke tudi prodajajo, je daleč največ čebelarjev kmetijcev z manjšim številom čebeljih družin, sledijo samostojni podjetniki in gospodarske družbe.
Čebelarstvo spada v osnovno kmetijsko dejavnost, v katero se prištevajo pridelava čebeljih pridelkov: medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka, surovega propolisa, čebeljega voska, meda v satju, čebeljih družin in matic. Od konca julija pa je predelavo medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka, propolisa, voska ter proizvodnjo medice, medenih likerjev in tinkture iz propolisa mogoče registrirati tudi kot dopolnilno dejavnost na kmetiji.
»Tistim, ki že imajo čebelarstvo in bi ga želeli razširiti, bo ta novost prišla prav, druge, ki z njim šele začenjajo, pa bo tepel visok pavšalni prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (okoli 400 evrov), ki ga morajo plačevati ne glede na to, ali so že kje polno zaposleni ali upokojeni. Za tiste s tisoč evrov letnega prihodka od dopolnilne dejavnosti je – vštevši obveznost plačila trošarin za medene izdelke z alkoholom – to velik zalogaj,« pravi Tanja Magdič, svetovalka za ekonomiko pri javni svetovalni službi v čebelarstvu.
V dveh letih nobenega novega čebelarja
Registrirani čebelarji lahko svoj med prodajajo, če imajo zagotovljen notranji nadzor na podlagi smernic dobrih higienskih navad po načelih sistema HACCP. Za tiste, ki hočejo postati poklicni čebelarji, pa je edina pot pridobitev certifikata nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK). Poklic čebelar je namreč na seznamu reguliranih poklicev, za opravljanje katerih se zahteva potrdilo o kompetentnosti. Čebelarske šole so zamrle že konec 60. let. Poleg polnoletnosti je edini vstopni pogoj za prijavo v postopek za pridobitev potrdila NPK čebelarskega društva ali mojstra čebelarja, da so pod mentorstvom čebelarili tri leta z najmanj petimi čebeljimi družinami.
Od leta 2003, ko je bil oblikovan katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti za čebelarja NPK, in so se začela izvajati preverjanja – izvaja jih osem institucij – , je certifikate pridobilo 411 posameznikov, 406 moških in pet žensk. Številka je glede na »ljubiteljsko« obarvano strukturo slovenskega čebelarstva in visoko povprečno starost čebelarjev zadovoljiva, meni Tomec. Skrb pa vzbuja, da se v zadnjem obdobju za pridobitev te poklicne kvalifikacije, ki potrjuje posameznikovo strokovno usposobljenost, seveda pa ne prinaša zaposlitve ali boljše plače, odloča vse manj kandidatov. Lani in letos ni bilo podeljenega nobenega certifikata. Tomec rešitev vidi v spodbudah, ki bi jih posameznikom omogočili država in Evropska unija v okviru ukrepov s področja čebelarstva.
Trg dela na področju čebelarstva ocenjuje za marginalen, samozaposlitev je tako rekoč edina možnost. »Na prste ene roke lahko preštejemo tiste, ki čebelarjem ponujajo zaposlitvene priložnosti.« Takšno je čebelarstvo Pislak iz Apač, ki je z okoli 2600 čebeljimi družinami največje v Sloveniji. Imajo osem zaposlenih, spomladi in po potrebi poleti pa najemajo sezonske delavce za točenje medu, hranjenje čebel in pridobivanje matičnega mlečka. Potreba po dodatni delovni sili je močno odvisna od vremena, pove Milena Pislak, ki je v začetku tega leta opravljanje dejavnosti predala mlajši generaciji. »Letos zaradi slabe letine nismo kaj dosti zaposlovali.«
Najraje pokličejo tiste, ki so pri njih že delali, nekaj delavcev je prišlo z zavoda z zaposlovanje, vendar so se pokazali za neresne. »V sezoni je nekaj mesecev treba trdo delati, tudi ob koncih tedna,« pojasni Pislakova. Za prodajo v trgovini ali priprave v delavnici pa najemajo študente. Od sezonskih delavcev ne zahtevajo strokovne čebelarske usposobljenosti. »Dovolj je, da se čebel ne bojijo, premorejo ročne spretnosti in smisel za delo s čebelami,« sklene Pislakova.
Pomoč za začetnike
Redko povpraševanje po posameznikih s čebelarskimi izkušnjami in znanji potrjujejo podatki Zavoda RS za zaposlovanje. Od leta 2010 do julija 2014 sta le dva delodajalca (čebelarsko društvo in delodajalec, ki se ukvarja s svetovanjem v čebelarstvu) zavodu poslala sporočilo o prostem delovnem mestu, na katerem sta želela zaposliti kandidata z NPK-čebelar. Konec julija je bilo v evidenci zavoda 14 registriranih brezposelnih oseb s to NPK; sedem je bilo mlajših in sedem starejših od 50 let. S subvencijo za samozaposlitev se je leta 2011 zaposlila ena oseba, in sicer v proizvodnji živil. V letih 2013 in 2014 subvencij za samozaposlitev oseb s to NPK ni bilo.
»Lahko je postati čebelar na papirju, uspešnost pa je odvisna od tega, kako resno jemlješ svoje delo. Sam sem najprej prebral knjigo o biologiji čebele, da sem zaživel s to živaljo. Nesmiselno je na vrat na nos kupiti panj in čebeljo družino,« svetuje Branko Obranovič.
Začetnikom vstop v čebelarstvo olajšuje sofinanciranje nakupa kompleta čebelarske opreme iz sredstev javnega razpisa ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Komplet sestavljajo trije novi panji, tri čebelje družine, posoda in točilo za med. »A to je zgolj spodbuda za lažji začetek, s tistimi tisoč evrov si ni mogoče opomoči,« opozarja Tanja Magdič. »Predvsem je treba pridobiti ogromno znanja.« Konkurence se mladim čebelarjem ni treba bati, saj je kvečjemu koristna, meni Branko Obranovič. Smiselno pa je razmišljati o ponudbi čim več različnih čebeljih pridelkov.
