Dušan Heric ne tvega rad, a krizo je obrnil sebi v prid

Direktor in lastnik podjetja Poligram Dušan Heric ni človek, ki bi se zadovoljil s stopicanjem na mestu. Pri 37 letih ima doktorat iz računalništva, je oče štirih otrok in lastnik podjetja, ki mu prihodki od ustanovitve leta 2010 le rastejo. In to zahvaljujoč krizi.

Delo na mariborski fakulteti za računalništvo, elektrotehniko in informatiko, kjer bi z leti le zbiral nazive, ga ni privlačilo. Svojo idejo je predstavil Tovarni podjemov, ki ponuja podporo podjetjem start-up, kar je bila zanj odlična odskočna deska. »Z njimi imam zelo dobro izkušnjo,« poudarja.

Prejel je 35.000 evrov nepovratnih sredstev, saj je želel ohraniti podjetniško svobodo, ne pa pasti pod dežnik kakšnega investitorja, od katerega bi bil kasneje odvisen. Prvo stranko je dobil, še preden se je sploh spustil v podjetniške vode, in njegovo podjetje Poligram, ki na trgu ponuja aplikacijo za sledenje vozilom trak8, zdaj reže kruh petim ljudem. Za zdaj so precej lokalno usmerjeni, a se že ozirajo tudi po tujini: »To je razumljivo. Slovenski trg ima meje.«

»Ko imaš idejo, jo moraš preizkusiti na trgu,« meni Heric. Prepričan je, da je dveletni interval pod okriljem Tovarne podjemov za to več kot dovolj. »V prvem letu smo imeli že štiri resne stranke, drugo leto že nekaj deset, zdaj pa že več kot petsto. Rast je zdaj lažja kot na začetku. Ta kriza je pripomogla, da so ljudje začeli gledati na stroške, ki nastajajo pri terenskem delu.«

Aplikacija trak8 ponuja širok nabor rešitev za optimizacijo terenskega dela in je namenjena tako podjetjem, ki se ukvarjajo s prevozništvom, kot tudi tistim, ki obdelujejo večje kmetijske površine. Kot primer Heric omeni družbo PP Agro, ki ima nekaj deset delovnih strojev. Zanima jih, koliko časa bo voznik stroja porabil za obdelavo posamezne kmetijske površine in ali se je ravnal po načrtu. Nadalje lahko pri setvi preverijo, ali so vse vrste lepo speljane po polju, pri žetvi pa ugotovijo, ali je bilo kaj slabše opravljeno.

Podobno je pri avtoprevoznikih, pri čemer Heric poudari, da izdelek ni namenjen zgolj spremljanju vozil, ampak je prej pripomoček pri opravljanju delovnih procesov, saj omogoča cel kup opravil za učinkovitejše poslovanje, od beleženja delovnega časa na terenu, usmerjanja, elektronskih prevoznic, trošarinskih listin itn.: »Najpomembnejše v zgodbi ni to, kje je vozilo. Veliki sistemi se s tem sploh ne ukvarjajo tako. Predstavljajte si, da imate dvesto vozil. Ali se boste individualno spuščali v to, kje je kdo?«

Ne išče vzporednih zgodb v tujini, poskuša biti inovativen

Dušan Heric se je s podobnim poslom prvič srečal v nekem celjskem podjetju, kjer so se ukvarjali z napravami za navtiko. Obljubil je, da pride delat za največ eno leto, saj mu je bilo že na začetku jasno, da za drugega ne bo dolgo delal. A ne dela razlike med delom za druge in delom zase, vsega se loti z maksimalno predanostjo. In ker ga je mučila še vsakodnevna vožnja v Celje, s katero je izgubil preveč dragocenega časa, se je naposled odločil za samostojno pot.

»Podjetja verjetno ne bi odprl, če ne bi žena rekla, da se predolgo sprašujem o tej vožnji,« razkriva. Je namreč človek, ki veliko premleva in je raje na varni strani. A po drugi strani se ne zna ustaviti, če se mu utrne kakšna zanimiva zamisel. Poskuša jo zložiti v prototip in preveriti, ali je dovolj zanimiva, saj ni človek, ki bi delal analize.

Ob vprašanju, ali je kaj ponosen na bonitetno oceno podjetja, zavidljivih A1++, Heric še trzne ne. »V Sloveniji je 16.000 takšnih podjetij,« mirno odvrne. »Smo družinsko podjetje, v njem je zaposlena tudi žena, vsi smo vpeti vanj. Nisem tisti, ki bi tvegal, rad poslušam stranke in se z njimi pogovarjam. Ne iščem vzporednih uspešnih zgodb v tujini, ker ni nujno, da se da vse aplicirati, ampak poskušam biti inovativen,« razkrije svojo podjetniško filozofijo.

Podjetja Heric ne vidi kot svojega petega otroka, nanj gleda kot na pravni subjekt in mu ne pripisuje človeških lastnosti: »Podjetja imajo rast in tudi padec, pri človeku pa padca, ko postane moder in zrel, ni. Od podjetja se moraš znati tudi ločiti,« pravi, čeprav o tem, ali bi ga prodal, če bi dobil dobro ponudbo, ni veliko razmišljal. Meni pa, da podjetju ni treba preživeti za vsako ceno, ko bo, denimo, nekoč zrel za upokojitev.