Karin Cvetko Vah: Delo in denar bi morali bolj pravično razdeliti

Ljubljana – Opravičilo človeka je knjižica, ki jo je profesorica matematike dr. Karin Cvetko Vah napisala v razmislek o stanju družbe in kot poziv k spremembam. Boli jo, ko vidi, da bi bilo stvari, ki so resnično narobe, relativno preprosto spremeniti, a se nič ne zgodi, ker nekaterim to ustreza.

Besedilo, ki bi lahko bilo slovenski Dvignite se! Stéphana Hessla, je napisala iz jeze in razočaranja nad svetom, v katerem živimo, in tako presekala (vsaj svoj) molk in apatičnost.

Pravite, da ne morete sprejeti diktata kapitala, po katerem trg določa, koliko delovnih mest potrebujemo, in da je z družbo, ki ne ve, kam z mladimi, ko odrastejo, nekaj narobe. Kako bi lahko to spremenili?

Najprej bi se morali s to tezo strinjati in ugotoviti, da je treba mlade pripustiti, tudi če to pomeni, da se moramo nečemu odpovedati. To ne pomeni, da bi morali vsi postati prekerci, ampak ni pa v redu, da si neka večina, čeprav ne vem, ali je to sploh še večina, ki je na položajih, te prisvoji in noče odstopiti nobene pravice. Morali bi iskati kompromis.

Opozarjate, da v šolstvu vse več mladih učiteljev podpisuje pogodbe za določen delovni čas, kar jih postavlja v neenakopraven položaj, saj so med prvimi, ki jih doleti »mehko« zmanjševanje delovnih mest. Kako to vpliva na kakovost šolstva? Mladi, inovativni učitelji odhajajo, starejši, bolj zavarovani, ostajajo.

V vsakem primeru vpliva slabo. Zato ker izgubljamo mlade in motivirane učitelje in ker se mladi, ki jih zaposlijo za določen čas, težko identificirajo s poklicem in težko čutijo pripadnost instituciji, v kateri delajo, saj ne vedo, kje bodo čez šest mesecev. Na univerzi se, denimo, že deset, petnajst let ne spušča z asistentskih na profesorska delovna mesta. Delaš vse, si docent, si profesor, ampak plačan si kot asistent z doktoratom. Navaja se celo argument, da si s tem bolj motiviran, ker se moraš boriti, da dobiš delovno mesto, čeprav ni zagotovila, da ga boš res. A je kvečjemu obratno. Ko vidiš, da nisi cenjen, da nisi zares sprejet in pripuščen, to slabo vpliva na motivacijo. Poleg tega so nekateri mladi danes že eksistenčno ogroženi. Če razmišljajo o tem, kako bodo plačali najemnino, ali bodo imeli za vrtec, težko predano raziskovalno delajo ali poučujejo.

Sindikatu očitate, da premalo podpira mlade učitelje.

Da se sindikat tako močno zavzema za glavnino, za skupino, ki je redno zaposlena, hkrati pa niti ne omeni, da obstaja problem tudi pri vse večjem številu mladih, ki nimajo nobene zaščite, pomeni, da je v nelagodni situaciji in da ne vidi rešitve, zato poskuša na njihov račun zaščititi ostale; tiste, ki so naši, ki plačujejo članarino. Ne znam si drugače razlagati, zakaj ne vpije, da imamo mlade, ki so jim kršene vse pravice. Kar se dogaja z njimi, je veliko bolj nedopustno kot to, kar se dogaja s starejšimi, ki jim plačo znižajo za nekaj odstotkov.

A ob tem je treba povedati, da so sindikati žal še zadnji branilci družbene in socialne pravičnosti, ki imajo kakršno koli moč. Pravi nasprotnik je namreč kapital. Problem je torej v tem, da se poskuša kar najbolj optimizirati delovni proces – torej maksimizirati dobiček in minimizirati stroške dela ter število zaposlenih – ob tem pa se zanemarja socialne, zdravstvene, čustvene potrebe delavcev, kakor seveda tudi tistih, ki niti delavci ne morejo biti, saj zanje ni delovnih mest.

Brezplačno pripravništvo je postalo norma?

Zdi se da, je res postalo norma; a hkrati ničesar ne zagotavlja. Verjetno bi marsikateri mlad človek rade volje sprejel tako pripravništvo, če bi vedel, da ga bodo vzeli v službo, če se bo izkazal. Ali pa, da bo relativno hitro dobil drugo delo. Dejansko pa s temi začasnimi pripravništvi delodajalci zapolnjujejo potrebe po delavcih; ko se enemu izteče, vzamejo drugega.

Tudi delodajalcem se to ne more izplačati? Da nove in nove ljudi izučijo in jih potem pustijo oditi.

Pameten delodajalec bi se moral zavedati, da se mu dolgoročno ne izplača, če z ljudmi slabo ravna. Ne verjamem, da od njih na ta način res več dobijo. Žal pa je videti, da se velikokrat tako odločajo, ker so bodisi sami v finančnih škripcih in ne vidijo drugega izhoda bodisi zaradi kratkovidnosti. Brezposelnost je zdaj tako velika, da so delavci pripravljeni pristati na poljubno zmanjševanje pravic, samo da imajo delo ali obljubo plačila.

Nekoč je veljalo, da svobodnjaki ne želijo v službo, ker jih ta omejuje, zato so si tudi izbrali svobodni poklic. Danes tem svobodnjakom rečemo prekerci. Ali smo jih preimenovali, ker ne gre več za svobodno odločitev, ampak za prisilo?

To, in ker gre hkrati za neko vrsto izkoriščanja. Svobodnjaški poklici, denimo pisanje in igralstvo, so bili nekoč bistveno bolje plačani. Če je bil nekdo uveljavljen in je veliko delal, si je lahko zagotovil normalno življenje. Današnji prekerci pa pogosto za tretjino plačila opravljajo dvakrat ali trikrat večjo normo kot redno zaposleni.

Današnje prekerstvo bi lahko bilo svobodnjaštvo, če bi imeli univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki bi bil dovolj visok, da bi omogočal osnovno ekonomsko varnost.

Bi morali zaposleni imeti občutek krivde?

Do neke mere da. Pa ne za to, ker dobimo plačo in imamo približno zagotovilo, da jo bomo nekaj časa dobivali. Na naši fakulteti smo skoraj vsi nadobremenjeni in za to dodatno plačani. Ne dobro, ampak nekaj denarja dobimo. V nekih drugih časih, ko je bilo profesorjev premalo, je bilo to smiselno. Ure je bilo treba oddelati, pa jih je vsak nekaj prevzel. Ampak danes to v resnici pomeni direktno odžiranje kruha kolegu na oddelku, ki mu ne bodo podaljšali pogodbe. Bilo bi prav, da bi rekli, ne, počakajte, jaz delam sto odstotkov in on sto, ostale ure pa dajte mladim.

Recimo, da smo sprejeli vašo tezo. Kaj lahko vsi skupaj naredimo, ali sploh kaj?

Izhajati moramo iz tega, da je treba tem mladim poiskati delovna mesta. V Skandinaviji prehajajo na skrajšani delovni teden. Pri nas prevladuje miselnost, da moramo delati največ, kot je možno, in vse vzeti nase. S tem se vrednotimo. Ampak hkrati imamo toliko brezposelnih. Nekako bi bilo treba delo in denar, ki je na voljo, bolj pravično razdeliti. Zdaj imamo absurdno situacijo, ko je en del populacije ves čas na delovnem mestu ali dela celo med vožnjo v avtu, kar vodi v izgorelost, težave z zdravjem in pomanjkanje časa za družino, zraven pa ogromen del populacije, za katerega ni dela. Ne gre torej samo za socialno pomoč, kajti potem ljudje mislijo, kako so dobri, da pomagajo lenuhom. Gre za to, da meni ni treba toliko delati, on pa tudi mora.