Tiskane izdaje
Obiskovalci prodajaln Tera RD, ena je v trgovskem središču na Ptuju, druga pa v Kranju, v zadnjih tednih lahko opazijo velike spremembe na policah. Izdelke, od keramičnih skodelic do sveč, ur, nogavic, torb, izdelkov za gospodinjstvo, ki so prihajali predvsem iz Kitajske, so zamenjala domača mila, leseni izdelki, več je tekstila z napisi, pomemben prostor pa so dobile – domače čokolade.
»No, skodelice, šali in drugi izdelki, ki smo jih v preteklih letih ponujali kupcem, so še na voljo, a uvoz iz Kitajske sem ustavil,« je povedal Rok Souček, lastnik podjetja Tera RD s 14 zaposlenimi in zanimivo zgodovino. Odprl ga je konec 80. let, ko je prodajal svoje umetniške izdelke in skulpture iz gline ter keramike. Pred tem je imel 15 let status kulturnega delavca: »Kot umetnika, ker sem poznal delo z glino, so me povabili v takratno Lončarsko podjetje Komenda, ki je izdelovalo samo glinene lonce za rože,« se spominja Souček. Na koncu sta v podjetju pristala oba z ženo Darjo, ona je postala direktorica, on je izdeloval unikatne keramične izdelke, vključno s tradicionalno slovensko keramiko, in jih prodajal.
Poslu je kmalu priključil uvoz iz Kitajske. »Prvič sem bil tam leta 1994 in trgovina je dobro tekla do začetka krize. Leta 2009 sem bil prisiljen zapreti nekaj prodajnih mest, ostala so še tri: v obeh trgovskih središčih in v Komendi.« O keramiki pravi, da je zdaj nihče ne kupuje. »Kriza zahteva poceni izdelke, čemur pa ni mogoče ustreči. Uvoz iz Kitajske je drag zaradi protidampinških ukrepov, ampak ne vem, koga ščitimo, saj proizvajalcev v Evropi praktično ni več,« se sprašuje Souček. »Za trgovca je zdaj nabavna cena lončka sedem evrov, še nedavno smo lonček enake kakovosti v trgovini prodajali za 3,5 evra,« še primerja.
Tako je bilo treba najti novo, dodatno področje dela in leta 2011 je podjetje Tera RD postalo proizvodno. Delati so začeli magnetke, čestitke, različne izdelke iz lesa, predvsem take, ki nastanejo z lasersko obdelavo. »Keramiko seveda tudi še znamo izdelovati,« pravi. Žena Darja se zdaj ukvarja s proizvodnjo naravnih mil in trdih šamponov, ki jih je razvila pod blagovno znamko Helena. Uspešnica sta po Rokovih besedah ročno izdelana naravna šampona za kosmatince, ki ju prodaja tudi ena izmed specializiranih trgovin za domače živali.
Na policah Tere RD so tudi paketi z različnimi domačimi promocijskimi izdelki. Eden na primer vsebuje Darjine izdelke, drugi čaje, tretji različne kreme, četrti pa keramično sliko. »Slobox je ideja mojega mlajšega sina in njegovega prijatelja,« pravi Rok.
Piran vsebuje solni cvet in oljčno olje
Zadnja novost pri Součkovih pa so domače čokolade Dolce amore. »Borimo se, a smo utrujeni,« je Rok kratek in jedrnat na vprašanje, zakaj skok na novo področje. Podjetje pač mora preživeti in odločil se je za področje hrane. »Hoteli smo narediti nekaj domačega in s kratkim rokom trajanja. Čokolada vse to je,« dodaja podjetnik, ki je po izobrazbi agronom.
Zaveda se, da je konkurenca na trgu, meni pa, da je njegova čokolada od večine podobnih produktov drugačna. »Odločil sem se, da bom na začetku dal prednost okusom pred obliko. Zdaj jih izdelujem 11 vrst, na primer z ingverjem, z makom in marelico, s solnim cvetom in oljčnim oljem, s čilijem, z meto in ananasom, s kavo in kardamomom. Največ kupcev se odloči za čokolado Bangkok, ki je bela in z dodatkom kokosa,« je Souček strnil odzive trga in pojasnil, da je čokolade poimenoval po mestih, na katera ga spominja določena začimba. Tista s solnim cvetom in oljčnim oljem se imenuje Piran.
Po dveh mesecih prodaje so odzivi s trga dobri. »Ravno čakam na novo pošiljko surovine, ki jo dobim iz Belgije. V manj kot dveh mesecih sem je predelal že 400 kilogramov, začimbe pa naročam iz Amerike,« pravi Rok. V kratkem bodo kupci na policah našli nove, zelo zanimive okuse čokolade.
»Stremiva k temu, da bi nama uspelo živeti od čokolade in mil,« redkobesedno pojasnjuje načrte Souček in dodaja, da je že začel prodajo čokolade v veleprodaji. Zdaj pripravlja proizvodnjo v Komendi, med tem pa ima njegova čokolada malce primorskega pridiha. »Delam v enem od kmečkih turizmov, kjer imajo za goste odprto samo ob koncih tedna, tako da si nekaj dni med tednom lahko izposodim njihovo kuhinjo, ki ustreza vsem predpisom,« pravi Rok in se obregne ob slovensko zakonodajo. »Preregulirani smo,« pravi kratko.
Priznava še, da se bo moral bolj posvetiti spletni prodaji, ki jo sicer ponujajo, a imajo na tem področju še veliko rezerve. »Delam tudi po 15 ur na dan. Ko je čokolada narejena, je treba še oblikovati embalažo, natisniti nalepke,« našteva in razmišlja: »Ta naš novi koncept trgovine zdaj že bolj spada v mestna kot trgovska središča. Tovrstni izdelki so idealni za turiste. Tudi kar zadeva cene.«
