Na delo v tujino se je podala s trezno glavo

Lucija je na Nizozemskem sedem mesecev v nočni izmeni pakirala paradižnike.

Objavljeno
18. september 2014 20.02
Mojca Finc
Mojca Finc
»Ljudje, ne nasedajte; nateg!« se na spletnem forumu vrstijo komentarji o delu na Nizozemskem, ki ga ponuja posrednik iz Slovenije. Iz prve roke ga je izkusila Štajerka Lucija Bezovnik. »Večina ljudi misli, da jih v tujini čaka sanjska služba. Od proizvodnega dela je to težko pričakovati,« je kritike opozorila 24-letnica, ki se je na delo – v nasprotju z nekaterimi, kot pravi – odpravila s trezno glavo.

Potem ko se je doma utrudila z iskanjem službe v svoji stroki – po poklicu je veterinarski tehnik in poslovna sekretarka –, je podrobneje raziskala oglas za delo v proizvodnji na Nizozemskem, za katerega ji je povedala soseda. »Ko sem spoznala, da v svojem poklicu dela v Sloveniji ne bom našla, sem spustila merila,« je dejala.

Prvemu razgovoru s predstavniki podjetja, ki je posredovalo delo, je sledilo še skupinsko srečanje vseh kandidatov v Ljubljani. »Obvestili so me, da sem dobila delo, a potem se je ustavilo za približno dva meseca. Želela sem si premike, zato sem stopila v stik z njimi. Privolila sem, da prva iz Slovenije odidem na Nizozemsko v podjetje, ki me pričakuje. Dobro sem prebrala pogodbo in opravila zdravniški pregled. Stroške so pokrili, poskrbeli so tudi za prevoz,« je Lucija Bezovnik potrdila, da se je dobro seznanila s tem, kaj jo čaka. Koliko so se spremenile prvotne obljube posrednikov? »Kar je pisalo v pogodbi, je tudi držalo,« je odgovorila. Sklenila je zaposlitev za določen čas z možnostjo podaljšanja.

Zahtevana norma

»Če niste iz jekla, raje ne hodite,« je na spletnem forumu opozoril nekdo, ki se je vrnil iz podjetja, v katerem je delala Lucija, drugi je razmere za delo primerjal s sodobnim taboriščem. Sogovornica se je strinjala, da je delovni ritem naporen, a hkrati opozorila, da se je v nasprotju z razočaranimi pisci na spletnem forumu zavedala, v kaj se podaja.

Prvi teden je delala dopoldne, nato pa je skupaj z drugimi delavci, ki so za njo prišli iz Slovenije, začela nočno izmeno. »Delo začnemo ob 17. uri, dolžino delovnika pa določajo naročila; včasih jih je več, drugič manj, zato delamo različno, po šest do deset ur na noč. Vikendi so prosti,« je opisala urnik. Na delo ponoči se je privadila. »Zadnji teden je bilo naporno, ker smo vsak dan končali šele ob peti uri zjutraj. Ampak to pač sprejmeš,« je še povedala sogovornica, odgovorna za pakiranje paradižnikov. Vsak dan je treba doseči predpisano normo: »Če jo presežeš, prejmeš dodatek k plači. Redno mi uspeva.«

Kakšne izkušnje je imela s pristopom nadrejenih? »Prvi teden so si nas res privoščili, potem pa so se umirili. Naši šefi so prav tako tujci – delamo z Latvijci, Rusi, Čehi, Poljaki in Slovaki – in s prihodom nove skupine so se bali, da jih bomo zrinili s položajev. Zato so nam jasno pokazali, kdo je glavni,« je odgovorila in opozorila vse tiste, ki so po značaju občutljivi, naj se ne odpravljajo na tovrstna dela, saj se bodo (pre)hitro vrnili domov.

Želi si v Kanado

Kljub najemnini, stroškom za hrano in druge življenjske potrebščine ji je uspelo privarčevati. »Za svoje cilje,« je poudarila. V prihodnosti bi rada poiskala službo v Kanadi. »Tam pa bi delala tisto, kar me resnično veseli. Veterinarski tehnik ima tam precej več zaposlitvenih priložnosti kot pri nas,« je razkrila. Cilj bi rada uresničila v prihodnjih dveh, morda treh letih. »Do takrat pa bo treba še precej delati,« se zaveda.

Tistim, ki se prek posrednikov odpravljajo na delo v tujino, svetuje, naj dobro raziščejo, kam grejo. »Potencialnega delodajalca naj temeljito izprašajo, v kakšnih razmerah se dela, kako se dela, kje bodo prebivali. Naj si razjasnijo sliko delovnega okolja. V nasprotnem primeru bodo najverjetneje razočarani,« je dejala. Opozorila je še, da je dobro znati vsaj angleški jezik in poznati kuharske osnove, saj po njenih izkušnjah na Nizozemskem niso ravno kulinarični mojstri.

Kaj se je naučila v tem poglavju? »Všeč so mi bili kraji, ki sem jih obiskala, mirno okolje, parki, plaže, živalski vrtovi, Amsterdam. Spoznala sem sodelavce, ki niso zgolj ljudje, s katerimi delam. Naša vez je prerastla v prijateljsko. Zato odhajam domov z lepimi spomini in z novo življenjsko izkušnjo,« je nizala vtise Lucija Bezovnik, ki je po sedmih mesecih potegnila črto pod delom v proizvodnji. »Bilo je dovolj,« se je ozrla nazaj. Mesec dni bo preživela doma – komaj je že čakala »tisto pravo domače nedeljsko kosilo« –, nato pa se bo odpravila v Belgijo, kjer jo čaka novo delo, tokrat v rastlinjaku.