Najprej morajo kupci spoznati, da turška ni edina

Potem ko sta Mariborčana Jelka Loparič in Rok Štibler v tujini imela priložnost piti višjekakovostno, tako imenovano specialno kavo, sta jo želela imeti tudi doma. A sta neuspešno iskala trgovca pri nas, kjer bi jo lahko kupila, in tako se je porodila ideja o lastni trgovinici.

Dobrega pol leta sta potrebovala od ideje do izvedbe, že prej pa sta razvijala koncept hladnega varjenja kave (cold brew), ki je potrebo po trgovini samo še potrdil. Odprla sta jo ta mesec, v središču Maribora, v njej pa so kupcem na voljo specialne kave, pripomočki za kuhanje tega napitka z uporabo filtra ter njuna blagovna znamka hladno varjene kave. Zaradi načina obdelave je dalj časa obstojna kot kuhana, lahko jo pijemo hladno, jo segrevamo, uporabljamo pri pečenju ...

Čim bolj svežo v skodelice

»Koncept sva zasnovala na vrhunskih sezonskih kavah. To pomeni, da bova ciklično, na približno štiri mesece, menjavala dobavitelje, torej neodvisne evropske pražarje, ki zrnje kupujejo na manjših plantažah, pri kmetih. Sama se s praženjem ne bova ukvarjala,« pripoveduje o načrtih Rok Štibler in dodaja, da tako vzgojena kava dosega popolnoma drugačne okuse. Njun cilj je kupcu ponuditi čim bolj svež proizvod, zato njuna trgovina ni založena s kilogrami in kilogrami kave. Zamišljata si, da jima bodo kupci naročali kavo, pražarji jo prav tako pražijo po naročilu. »Idealno je, da se sveže pražena kava porabi v dveh mesecih. Ste vedeli, da 15 minut po mletju izgubi že 60 odstotkov arom?« pravi Rok.

V vsakem primeru je to nišni produkt in takšna je kljub povečevanju zanimanja še vedno tudi dejavnost, v katero sta se podala s partnerko Jelko Loparič. »In to ne glede na državo,« pojasnjuje Rok, ki je sicer po poklicu veterinar. V Avstriji je na primer takšne ponudbe malo, treba je na Dunaj, na Madžarskem pa v Budimpešto, prav tako tovrstnih izdelkov ne poznajo preveč dobro v Italiji. Bolj razvite na tem področju so skandinavske države, Nemčija, tudi Nizozemska in Belgija, navaja Štibler in dodaja, da se srenja v tem poslu vsako leto srečuje na večdnevnem simpoziju, ki sta se ga letos udeležila tudi s partnerko.

»Pri nas je kultura pitja kave še bolj v povojih. Velika večina prisega na turško, drugih načinov kuhanja kar ne sprejemajo. Najina želja je tako najprej ozaveščati tiste, ki bodo vstopili v najino trgovino. Po zgledu tujine imava velik prodajni pult, na katerem bova demonstrirala različne načine priprave, da bi se kupci potem laže še sami opogumili in doma preizkusili nove tehnike kuhanja. Za zdaj nama gre za to, da ljudje spoznajo druge kave in druge načine priprave, potem pa bomo videli, kako se bodo odzvali,« Rok pojasnjuje, da je še prehitro napovedovati, kaj se bo zgodilo z njuno poslovno idejo.

Delovno mesto za enega

Dolgoročno pričakujeta, da bo eden izmed njiju vendarle lahko živel od tega posla – zdaj je trgovina odprta nekajkrat na teden –, začetek pa zagotovo ne bo preprosto. Investicija v trgovino sicer ni bila zelo velika, ne obetata pa si, da bi posel prej kot v letu ali dveh začel prinašati dobiček. »Laže nama je uresničiti idejo, ker sva oba zaposlena – zato tudi takšen obratovalni čas – jaz v veterinarski ambulanti, Jelka pa v zobozdravstveni, tako da nisva toliko finančno obremenjena. V prvi fazi bova gotovo stroške krila iz drugih virov,« pričakuje Rok. Je pa optimističen in tudi prve izkušnje po odprtju trgovine v starem mestnem jedru so nad pričakovanji. Tako imata »stacionarno reklamo«, kot se je izrazil Rok, a to še ni dovolj, da ljudje, ki hodijo mimo, tudi prestopijo prag. To je naslednji korak, zdaj moramo počakati, da se opogumijo.

Malo računata tudi na turiste. Od občine si želita podporo, da bi imela možnost v turističnih centrih ponuditi reklamne materiale. Sta pa s svojo poslovno idejo tudi kandidirala na enem izmed javnih razpisov za sredstva za razvoj malih podjetij. »Zavrnili so naju, češ da nama manjka inovativnosti in da je takšna ponudba že precej razširjena. Jaz je ne poznam,« je še povedal Rok Štibler.