Tiskane izdaje
»Za leto dni zaposlimo deset elektroinštalaterjev. Kandidati morajo obvladati nemški jezik.« To je samo eden od vrste oglasov za delovno mesto v tujini, ki marsikateremu iskalcu dela vlije upanje za zaposlitev. In jo dobi, a kaj, ko se predvsem obljube o plači prepogosto pokažejo za neresnične.
»Preveriti moramo podjetje in osebo, s katero se dogovarjamo za zaposlitev v tujini. Tudi pri kolegih se izplača vprašati, ali imajo izkušnje s potencialnim delodajalcem oziroma ali kaj vedo o njem. Preden sprejmemo delo, se moramo prepričati, kolikor je to mogoče, ali je ponudnik vreden zaupanja, ali izplačuje plače skladno z dogovorom, ali plačuje davke in prispevke,« odgovarja Marko Tanasić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije na vprašanje, kako v poplavi ponudnikov dela v tujini prepoznati tiste, ki poslujejo skladno z delovno etiko.
»Opozorilna rdeča luč se naj prižge pri podjetju, za katerega ugotovimo, da je povezano z osebo, ki je še pred kratkim poslovala v podjetju z drugim imenom a z enako dejavnostjo. Mi že po imenih poznamo nekatere delodajalce, ki tako drug za drugim ustanavljajo podjetja. Če ne, na portalih zberemo informacije o njih in njihovem preteklem načinu poslovanja. To je najpomembneje, pravi Tanasić. Preveriti je treba tudi zgodovino podjetja. Ali je bilo pred kratkim ustanovljeno in nima zaposlenih, ali družbenik prihaja iz tujine, ali dejavnost opravlja samo v tujini – vse to so znamenja, ki kažejo na to, da mogoče ni vse čisto.
»Lahko gre za tako imenovano mailbox podjetje, ki je ustanovljeno samo z namenom napotitve delavcev v tujino – v takšnem primeru svetujem največjo možno previdnost,« pravi sindikalist. Nekaj informacij o podjetjih je mogoče najti v javnih evidencah (Ajpes), Tanasić pravi, da se iskalci zaposlitve za informacije lahko obrnejo tudi nanj. Pri tem opozarja, da tudi zavod za zaposlovanje objavlja zaposlitvene oglase nekaterih delodajalcev, ki imajo že dalj časa blokirane račune ali ne plačujejo prispevkov.
Zgodb delavcev, ki prek takšnih podjetij odidejo na delo v tujino – največ jih je v gradbeništvu, elektro- in kovinski industriji ter negi starejših ljudi –, je veliko. Po Tanasićevih besedah je predstavnik nemškega paritetnega sklada za gradbeno industrijo Soka Bau – kjer morajo biti evidentirani vsi tuji gradbeni delavci v Nemčiji, iz tega izhajajo tudi nekatere njihove pravice – dejal, da za niti eno slovensko podjetje, ki se ukvarja s posredovanjem gradbenih delavcev, ne bi dal roko v ogenj, da se res drži vseh predpisov.
Torej: da plačuje vse obveznosti skladno z zakonodajo delavcu, prispevke zanj v Sloveniji in tudi v Nemčiji. »Nekateri prejemajo nižje plače, kot je bilo dogovorjeno, drugi jih sploh ne dobijo, posebno za zadnji mesec pred potekom pogodbe, delodajalec zaposlenim ne uredi začasnega bivališča, ki zaradi tega ne morejo uveljavljati svojih pravic. Pomembno je, da so v pogodbi o zaposlitvi navedeni trajanje zaposlitve, dela prosti dnevi, višina in valuta plače, dopust, pogoji vrnitve v Slovenijo,« pravi Tanasić in dodaja, da delavec pogosto niti ne dobi pogodbe.
Na delovni inšpekciji »zaznavajo kršitve delovne zakonodaje na tem področju. Nanašajo se predvsem na plačilo za opravljeno delo. Gre predvsem za delavce v gradbeništvu in cestnem prometu,« pravijo in zatrjujejo, da kršitelje sankcionirajo. Iskalcem zaposlitve, ki pri slovenskem delodajalcu najdejo zanimivo ponudbo za delo v tujini, pa svetujejo, naj preverijo tudi spletne strani zavoda za zaposlovanje, ki objavlja seznam delodajalcev z negativnimi referencami, na spletu pa je mogoče najti tudi sezname podjetij, ki ne izpolnjujejo dosledno svojih obveznosti.
Tanasić meni, da bi morali vzpostaviti precej boljši nadzor nad izdajanjem obrazcev A1 (izdaja jih zavod za zdravstveno zavarovanje), na podlagi katerih delodajalec lahko napoti zaposlenega na delovno mesto v tujino za največ dve leti. Zakonodaja določa kriterije, ki jih mora izpolnjevati delodajalec za pridobitev obrazca, a tega se ne preverja, je prepričan sogovornik.
