Služb je na Japonskem ogromno

»Še pred tremi leti je bilo na trgu dela preveč povpraševalcev in premalo posla. Zdaj je služb ogromno, primanjkuje pa delovne sile. Podjetja so v škripcih. Ljudje imajo izbiro in ne sprejmejo vsake zaposlitve,« je delovno ozračje na Japonskem opisal doktor znanosti Igor Leiler. Ljubljančan v Kjotu, kjer več kot desetletje vodi restavracijo s slovensko hrano Pikapolonca, prebiva že 36 let.

V deželo vzhajajočega sonca se je Igor Leiler podal zaradi študija in meditacije. Takrat mladi diplomant fakultete za matematiko je načrtoval poldrugo leto japonske izkušnje, ki se je razširila v več kot tri desetletja. Zdaj je njegovo obdobje v Kjotu daljše od tistega, ki ga je preživel v Sloveniji. S prebivalci je v japonskem jeziku spregovoril po letu dni učenja.

Prvo zaposlitev je našel v računalniškem podjetju. »Ko so svoje delnice dali na trg, sem se odločil za samostojno pot, ustanovitev lastnega podjetja. Našel sem sponzorja in sestavil sedemčlansko ekipo. Izdelovali smo računalniške igrice za otroke,« je opisal, s čim so se ukvarjali. A izdelek ni šel v promet, idejo so na trgu predstavili desetletje prezgodaj. Podjetje je propadlo, Leiler je ostal brez vsega. »Treba se je bilo pobrati. Izdelovanje programske opreme me je utrudilo. Od nekdaj pa sem rad kuhal. Odločil sem se, da to, kar sem vselej rad počel, spremenim v posel,« je pojasnil, kako je pristal v kulinariki.

Po propadlem poslu ni bilo preprosto vzpostaviti novega. »Če ti na Japonskem enkrat spodleti, dobiš pečat, imajo te za zgubo in zelo težko je dobiti finančno pomoč,« je opozoril. Pri postavljanju novih temeljev mu je s posojilom pomagal prijatelj.

Kratkotrajnost restavracij

Z ženo, tamkajšnjo domačinko, s katero imata dva otroka, sta japonskemu trgu predstavila slovensko hrano, ki sta jo prodajala na sejmih, pripravljala pa sta jo tudi po naročilu: »Pekla sva, denimo, kruh in prekmurske gibanice.« Po poldrugem letu sta se odločila ponudbo razširiti. Del hiše, v kateri je prebivala Leilerjeva družina, sta preuredila v restavracijo Pikapolonca. »Z urejanjem papirjev nisva imela nobenih težav. Obstajajo seveda pravila, ki jih je treba upoštevati, kakor sta, denimo, zagotavljanje požarne varnosti in čistoča, a odpreti podjetje na Japonskem je zelo enostavno. Oblast se namreč zaveda, da bodo delovni ljudje z vsakim novim poslom polnili državno blagajno,« je pojasnil miselnost.

Kako so se Japonci odzvali na slovensko hrano? »Večine naših gostov Slovenija ne zanima, so pa radovedni, kakšen okus ima ta drugačna kulinarika. V uvodnih dveh mesecih poslovanja je bilo strank ogromno. Hitro so postali naši redni gostje in širili dober glas. Vsi so presenečeni, da smo na trgu več kot desetletje, saj je za Japonsko značilno, da se restavracije ves čas odpirajo in zapirajo,« je iz Kjota sporočil sogovornik, čigar delovni dnevi so zelo dolgi. Teden dni pred telefonskim pogovorom za Delo je službo začel ob sedmi uri zjutraj, delovne naloge je končal opolnoči. Obveznosti je bilo še več, saj je Pikapolonco obiskala televizijska postaja iz Tokia, ki je z Leilerjevo zgodbo predstavila slovenske dobrote.

V Pikapolonci je bilo sprva 14 sedežev za goste, lani so jo povečali, zdaj sprejme okoli 20 ljudi. »Restavracija je v prvem nadstropju, v pritličju, kjer je nekoč tašča imela svojo šiviljsko delavnico, pa je zdaj manjša kavarna oziroma slaščičarna,« je opisal svoje delovno okolje. Edini prosti dan v tednu je zanj ponedeljek. »Precej umirjena je pogosto tudi nedelja, ko sprejemamo samo rezervacije,« je dodal. Kdaj si vzame čas za dopust? »Ali si ga lahko privoščimo, je odvisno od tega, koliko gostov smo imeli. Najmanj jih je avgusta in takrat si najpogosteje vzamemo prosto,« je dejal. A tudi ko zaprejo vrata Pikapolonce – običajno za deset dni –, se delo ne konča: »Lani smo v treh tednih počitnic preurejali prostor.«

Dogovori vedno veljajo

Na Japonskem po zakonu zaposleni ne smejo delati več kot osem ur na dan, pravi. »Ampak ljudje delajo po deset ur in več. Ko sem prišel v to deželo pred več kot tremi desetletji, so bili zelo pridni in marljivi delavci. Nato se je zgodilo obdobje pretiranega razcveta in ogromnih količin denarja. Prenašali so ga v kovčkih, bilo ga je preveč. Spraševal sem se, kdaj bo ta balon počil, in ni dolgo trajalo, ko se je to tudi zgodilo. Takrat so bili ljudje prevzetni, hitro so menjavali službe, zdaj pa se zavedajo, da je pač treba delati,« je razmišljal Igor Leiler in potrdil, da je zaposlitev v japonski kulturi zelo pomembna. »Posebno za moške. Pri ženskah je drugače, saj jih podjetje, ko zanosijo, ne vzame več nazaj za polni delovni čas. Tudi na vodilnih položajih žensk skorajda ni. Japonska je še vedno moška družba,« je opozoril na razlike.

Te pa so primerjavi z Evropo močno prisotne tudi v načinu dela. Velja, da so Japonci potrpežljivi, natančni in vztrajni ter da vse, kar se z njimi dogovoriš, drži kot pribito. Pogosto se, denimo, pogodbe o sodelovanju podpišejo šele po uspešno končanem poslu: »Pogovor je zelo pomembno sredstvo dogovorov. O čemer se dogovori, to velja,« je sogovornik poudaril, da o zaupanju po dogovoru ne podvomijo.

Med dopustom ni nadomeščanja

Vendar so jim nekatere navade tuje. »V Sloveniji se sodelavci ponavadi med seboj pomenijo, kdaj bi šel kdo na dopust, in se uskladijo pri nadomeščanju na delovnem mestu. Na Japonskem tega ni. Če se eden od zaposlenih odloči za proste dneve, v tem času njegovih delovnih nalog ne bo prevzel nihče,« je dejal Leiler, ki je opazil tudi razlike pri razporejanju delovnih obveznosti čez dan: »Vedno sem imel vtis, da zaposleni v Sloveniji opravijo svoje naloge v delovnem času, Japonci pa čez dan delajo počasi in delovnik podaljšajo v večerne ure.«

Za dovoljeni dremež na delovnem mestu je slišal, tudi to, da Japonci spijo najmanj v primerjavi s prebivalci drugih držav. O sebi pa pravi, da mu za zbrano in učinkovito opravljanje delovnih nalog, ki jih ima vsak dan na urniku, zadostuje sedem ur spanja na noč.