Tiskane izdaje
Tri četrtine od nekaj več kot 880.000 nemških učiteljev je državnih uradnikov, kar jim zagotavlja varno delovno mesto in dostojno plačilo, narava učiteljskega dela pa ponuja še dolge poletne in druge počitnice. Po raziskavi iz leta 2012 se osem od desetih študentov vpiše na študij pedagogike prav zaradi teh razlogov in morda so s tem povezane številne prednosti nemških učiteljev, a tudi pomanjkljivosti.
Prednosti so lahko velike. V federativni Nemčiji se pogoji njihovega dela v posamičnih deželah razlikujejo, povsod pa imajo učitelji z uradniškim statusom višje plače, država jim zagotavlja boljše zdravstveno zavarovanje, ni jim treba plačevati v pokojninski sistem, a vseeno dobijo precej višje pokojnine od drugih, tako rekoč jim je skoraj nemogoče odpovedati delovno razmerje.
Tudi zaslužek je dober. Po podatkih pristojnega telesa na zvezni ravni, ki povezuje deželna (Kultusministerkonferenz KMK), je učiteljski začetnik lani v povprečju zaslužil 45.000 evrov bruto letne plače, učitelji s petnajstletnim stažem 55.000 evrov in tisti tik pred upokojitvijo 60.000. Nemčija je s tem precej nad povprečjem OECD. Dohodki učiteljev pa se razlikujejo po tem, na kateri stopnji poučujejo. Osnovnošolski učitelji kot začetniki zaslužijo nekaj čez 40.000 evrov bruto in pred upokojitvijo nekaj manj kot 50.000 evrov, medtem ko se srednješolski pri prvem povzpnejo že čez 53.000 evrov bruto ter drugem skoraj 67.000 evrov.
Vsaka dežela po svoje
V Nemčiji so tudi razlike med deželami, saj vsaka od njih sama odloča, v katero skupino bo uvrstila svoje učitelje ter kakšne ugodnosti bo še podelila tistim z uradniškim statusom. V deželi Severno Porenje - Vestfalija ti na primer dobivajo 400 evrov neto mesečne plače več od drugih, Berlin pa že začetnike uvrsti na najvišjo plačilno raven, kar je poldrugi tisoč mesečne bruto plače več. Zato pa nemška prestolnica novim učiteljem le še redko podeljuje status uradnika, Bavarska in Severno Porenje pa skoraj vedno.
Tudi neuradniški učitelji imajo stalno zaposlitev, tako da so po prepričanju številnih strokovnjakov dovolj zavarovani. Nemški učitelji se tudi relativno zgodaj upokojujejo, saj so si v državi doslej prizadevali, da bi zaradi staranja prebivalstva splošno dobo upokojevanja postopno pomaknili do 67. leta starosti. Učitelji pa so se leta 2011 upokojevali v povprečju pri 62,9 leta in zahtevajo tudi prednosti nove zakonodaje sedanje konservativno-socialdemokratske vladne koalicije, ki v nekaterih primerih še naprej dovoljuje upokojevanje pri 63 letih.
Če vse to učiteljem prinaša velike prednosti, pa se prav zaradi tega množijo tudi očitki. Pogosto se obnašajo kot svete krave in po svoji volji manipulirajo z usodo učencev, velikokrat ne pomagajo niti pritožbe na območni šolski svet. Mogoče tudi zanje ne bi bilo tako slabo, če bi bil nadzor nad kakovostjo njihovega dela boljši.
Lani je nemški šolski svet razburil wuppertalski učitelj Arne Ulbricht, ki je zaprosil za končanje uradniškega statusa in običajno zaposlitev, saj noče biti del sistema, ki po njegovem prepričanju ni dober. Zelo težko je spreminjati zaposlitev, uradniški status pa po njegovem prepričanju velikokrat pomeni tudi poklicni zastoj, saj dobijo dobre plače in vse ugodnosti ne glede na kakovost dela. Po koncu uradniškega statusa je sicer tudi sam doživel nestalne zaposlitve z brezposelnimi obdobji vred, a kljub temu verjame, da se je odločil prav.
Opravijo nadpovprečno veliko delovnih ur
Nemčija za izobraževanje daje veliko denarja, leta 2012 na primer 247,4 milijarde evrov, kar pomeni 9,3 odstotka bruto domačega proizvoda. Denarja je več kot dovolj in tudi drugi pogoji dela niso slabi, saj se zadnja leta zmanjšuje tudi število učencev v razredih, v gimnazijah jih je povprečno 26,1 in v osnovnih šolah enaindvajset s trendom navzdol (podatki iz leta 2011).
Učitelji veliko delajo in po številu tedenskih delovnih ur spadajo precej nad povprečje drugih zaposlenih, rezultati morda niso takšni, kot bi morali biti. Že pred desetletjem jih je presunila raziskava Pise, ki je tedaj pokazala zelo slabo podobo nemških učencev. Položaj se je medtem izboljšal in Nemčija je pri zadnjih merjenjih nad povprečjem OECD, a še vedno ne v bližini najboljših držav, s katerimi bi se rada primerjala.
Nemci so razočarani tudi zato, ker njihov šolski sistem ne zmanjšuje velikih socialnih razlik. Kmalu bodo morali še bolj ukrepati, leta 2012 je bilo kar 48 odstotkov zaposlenih v šolstvu starejših od petdeset let. Pri varstvu in izobraževanju otrok do tretjega leta pa so že dokazali, da se znajo prilagajati.
Potem ko so ugotovili, da prav v tej starosti nastajajo korenine kasnejših neuspehov in socialnih razlik, so okrepili število pedagoških delavcev, ki se ukvarjajo z najmlajšimi, velike potrebe pa so tudi pri uvajanju celodnevnih šol. Po drugi strani pa Nemčijo odlikuje dualni sistem po drugem letniku srednje šole, ki številne učence usmeri v pridobivanje znanja ob hkratnem pridobivanju delovnih izkušenj, rezultat pa je majhna brezposelnost med mladimi.
