Tudi po izhodu iz krize ostajajo znižane plače nizke

Ljubljana - Slovenija je med tremi državami v OECD, v katerih se je minimalna plača v času krize najbolj povečala – kar je ravno nasproten trend, kot velja za druge plače in za večino drugih članic »kluba razvitih«.

Od leta 2009 do 2013 je realna plača v povprečni članici OECD (izražena v obliki urne postavke) zrasla le za 0,2 odstotka. Polovica delavcev, ki so ohranili svoje delo, pa se je bila v letih krize prisiljena sprijazniti z znižanjem plače, ugotavlja sveža študija Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

In čeprav je v večini držav članic raven bruto domačega proizvoda že višja kot je bila leta 2007 (to sicer za Slovenijo ne velja), se razkorak pri stopnji zaposlenosti in višini plače ohranja, še posebej v depriviligiranih skupinah. V tretjini držav OECD je povprečna plača v skupini ljudi z najnižjimi dohodki še vedno nižja, kot je bila pred šestimi leti. Svetovna gospodarska kriza je torej še poglobila dohodkovno neenakost in zato dobivajo razprave o ureditvi na področju minimalnih plač nov pomen, so prepričani analitiki OECD.

Zakonsko določena minimialna plača je eden najbolj neposrednih ukrepov, s katerimi vlade lahko vplivajo na raven plač, še posebej za tiste skupine delavcev, ki imajo v procesu kolektivnega dogovarjanja z delodajalci šibko pogajalsko moč. Trenutno ima uzakonjeno obliko minimalne plače 26 od 34 članic OECD, dve kandidatki za vstop v organizacijo (Kolumbija in Latvija), ter večina propulzivnih držav v razvoju.

Raven minimalnih plač je v državah OECD zelo različno določena - lahko dosegajo 40 odstotkov ali še manj mediane plač v gospodarstvu (kot na Češkem ali v ZDA), ali pa celo do 80 odstotkov ali več, kot to velja v Franciji ali v Turčiji. Velike razlike obstajajo v davčni obravnavi minimalnih plač in tudi v kriterijih, kateri delavci so upravičeni, da jih prejemajo. Neposredne primerjave med državami zato niso najbolj enostavne, opozarjajo analitiki OECD.

Korektiv, ki naj bi ščitil pred zdrsom v revščino

Sistem minimalnih plač je predvsem namenjen temu, da bi delavcem v slabše plačanih dejavnostih, kjer so delovna mesta praviloma povezana z nižjo poklicno kvalifikacijo, obvaroval pred zdrsom v revščino. OECD opozarja, da se to ne zgodi vedno, predvsem pa je problematično, da lahko v nekaterih gospodarskih dejavnostih povečana stroškovna obremenitev delodajalcev vodi k zmanjševanju zaposlenosti ali zniževanju konkurenčnosti podjetij. Mnoge države ta problem rešujejo tako, da delodajalcem omogočajo različne sheme davčnih olajšav, vendar tudi taki modeli niso brez pasti. »Davčni odpustki, ki so povezani samo z najnižjimi plačami, lahko potencialno pomenijo oviro za prehod zaposlenih v višje plačilne razrede ali pa za zaposlovanje višje kvalificirane delovne sile,« opozarja študija.

Predvsem pa OECD opozarja, da sedanja ureditev minimalnih plač ni uspešna v preprečevanju revščine zaposlenih. V več kot polovici članic OECD bi morala mati samohranilka z minimalno plačo in dvema otrokoma opraviti več kot 40 delovnih ur na teden, da ne bi zdrsnila pod raven relativne revščine – kar pa je praviloma zelo težko ali celo nemogoče.

V Sloveniji je ta meja po izračunu OECD nad 50 urami tedensko, kar je za našo državo še posebej slabo spričevalo. Slovenija namreč sodi tudi med države z najvišjo relativno minimalno plačo, saj predstavlja 60 odstotkov mediane plač. Povedano drugače, to pomeni, da ima večina zaposlenih nizke plače (vsaj glede na relativni prag revščine pri nas), hkrati pa velik del nizkih plač komajda zadošča za preživetje.

Študija OECD izpostavlja tudi problem samozaposlenih, predvsem pa »lažno samozaposlenih« – se pravi delavcev, ki imajo formalno status samostojnega podjetnika, v resnici pa večino svoje poslovne aktivnosti opravijo za enega delodajalca.

OECD članice še opozarja, da bi morale višino, obdavčenje in druge mehanizme, ki so povezani z minimalnimi plačami redno preverjati in po potrebi prilagajati, saj lahko dolga obdobja neaktivnosti na tem področju poslabšajo razmerja na trgu dela. V ZDA na primer, je bila minimalna plača nominalno zamrznjena od 1997 do začetka sedanje krize, čeprav so v tem času povprečne plače zrasle za 80 odstotkov. V kriznih letih je minimalna plača sicer zrasla za 40 odstotkov.