Tiskane izdaje
Potem ko je 20-letni študent računalništva Jernej Pangeršič končal semester izobraževanja o podjetništvu na univerzi Watson v ZDA, so mu ponudili službo z letnim dohodkom 80.000 dolarjev. »To bi bil preprost pobeg. A moj dom je v Sloveniji, kjer bi rad prispeval k spremembam. Smo v zametkih mladega podjetništva in rad bi sodeloval pri postavljanju njegovih temeljev. In ne bo šlo vse navzdol, kakor večina misli,« je prepričan.
Ko se je pred dvema letoma Trboveljčan Jernej Pangeršič vpisal na fakulteto za računalništvo, je imel v mislih izdelano karierno pot. »Cilj je bil končati fakulteto z diplomo, se zaposliti v uglednem slovenskem podjetju in se postopoma vzpenjati po lestvici. Veliko programiram že od srednje šole in zavedam se, da je naš kader lahko zaposljiv,« je razmišljal. A izoblikovana želja se je po štirimesečnem izobraževanju o podjetništvu na univerzi Watson v ZDA spremenila. »Videl sem, kako stvari potekajo v Ameriki, in po tej izkušnji si želim usvojeno znanje posredovati naprej v slovenskem prostoru,« je odločen sogovornik, ki je v okviru podjetniškega peskovnika Ustvarjalnik ustvaril spletno platformo WhoDo.
»Vedno sem razmišljal o tem, da bi nekaj delal sam. Ko sem začel programirati, sem spoznal, kako zelo mi ustreza, da si lahko svobodno razporejam delovni čas. Zapisal sem se tudi prostovoljstvu, starejše učil uporabljati računalnik, vrstnike programirati, sodeloval sem v čistilnih akcijah ... Rad bi k prostovoljnemu delu pritegnil tudi druge mlade, zato sem oblikoval spletni portal WhoDo, ki povezuje prostovoljce, organizacije in podjetja. Kako deluje? Organizacije objavijo oglas za prostovoljske priložnosti in se tako povežejo s prostovoljci. Ti za vsako oddelano uro prejmejo cekin z virtualno valuto, unovčijo ga lahko za praktične nagrade, ki pa jih prispevajo podjetja – denimo vstopnico za kino. WhoDo trenutno počiva, saj so naju s soustanoviteljico zasule druge pomembne obveznosti,« je pojasnil.
Kot v Silicijevi dolini
V kategorijo »drugih pomembnih obveznosti« sodi tudi štirimesečno izobraževanje o podjetništvu na univerzi Watson v ZDA, na kateri predavajo uspešni poslovneži, milijarderji, Nobelovi nagrajenci. Koloradčani so za zimski semester med sto prijavljenimi izbrali 40 kandidatov, po pogovoru po spletu pa jih nato določili 15. Da bi pokril šolnino, je Jernej moral zbrati 15.000 dolarjev. »Ni se mi zdelo prav, da bi starše prosil za tako velik znesek,« je dejal. Petino je zbral prek spletne strani univerze, preostanek pa je pokril z dogovorom o sodelovanju s podjetjem Dewesoft, donatorskimi prošnjami in prihranki.
»Univerza je v mestu Boulder, ki je po inovacijah in ustvarjalnem okolju naslednik Silicijeve doline. Kamorkoli se obrneš, s komerkoli imaš opraviti, vsak je del nekega zagonskega podjetja. Program ima večji poudarek na socialnem podjetništvu, ki ga vidijo povsem drugače kot pri nas. V Sloveniji se zdi, da bi socialni podjetniki radi ustvarjali preveč socialno in premalo podjetniško. V ZDA pa se, denimo, zavedajo, da je treba dobro opravljeno delo tudi konkurenčno plačati. V Sloveniji se v nevladnih organizacijah pričakuje, da bodo ljudje delali za čim manj. Hkrati ima socialno podjetništvo pri nas precej negativen prizvok, češ, to so tisti, ki se obešajo na državni proračun,« je vlekel vzporednice med Slovenijo in Ameriko in dodal, da so ga na vsakem sestanku, ki ga je imel v okviru izobraževanja na Watsonu, vedno vprašali, kako mu lahko pomagajo. »To je vizija, ki jo moramo v slovenskem okolju še razviti,« je opozoril, kje vidi potrebo po spremembah.
Nihče jih ni držal za roko
V programu so bili dva Evropejca, Američani, Afričani in Filipinka. »Študirali smo v zelo ambicioznem okolju, delali raznovrstne projekte. Kolega iz Afrike se je, denimo, ukvarjal z umetniškim festivalom za igralce in plesalce. V Afriki so namreč vsi ponosni na kulturo, ne vidijo pa v njej možnosti za preživetje. Hotel je mlade naučiti, da lahko oboje povežejo,« je predstavil eno od idej. Urnik je bil natrpan z delavnicami, ritem je bil naporen in stresen, kar je Jerneju ustrezalo, saj ni hotel, da bi šla kakšna pomembna nova podrobnost mimo njega.
»Že drugo uro smo imeli nalogo odpreti vsak svoje podjetje. V enem tednu je bilo treba odpreti bančni račun in izpolniti ogromno zahtev. Zavleklo se je z ameriško zakonodajo in davki. Če smo potrebovali pomoč, so nam svetovali, ni pa bilo nikogar, ki bi nas prijel za roko in nas vodil skozi ves proces. Moral si se sam angažirati, da si dosegel cilj,« je opisal sistem dela.
V preteklosti so študentom predavali uspešni poslovneži, denimo Tom Chi iz Googla X, Nobelovi nagrajenci, zaposleni pri Applu, HP ... Eden Jernejevih mentorjev je bil Kamran Elahian, ustanovitelj desetih podjetij (štiri so končala na borzi), ki je s poslom ustvaril milijardno premoženje, zdaj pa svetuje vladam po svetu. »Po predavanju si je vzel za vsakega od nas po eno uro in nam svetoval pri idejah. Lepo je, ko si milijarder, ki ima ogromno obveznosti, odtrga čas in deli nasvete nam mladim. Mentorstvo v ZDA je zadnja stopnja uspeha, z njim ga merijo, potem ko so si ustvarili bogastvo in utrdili vpliv. Skratka, prizadevajo si prispevati svoj delež nazaj v družbo. So super ljudje, od katerih lahko veliko črpaš,« je navdušeno pripovedoval Pangeršič, ki v ZDA pridobljeno znanje prostovoljno posreduje mladim v ljubljanskem in trboveljskem Ustvarjalniku.
Če pade, se pobere
V ZDA je šel z odprto glavo, tudi zato se je ogromno naučil, pravi. »V program sem vstopil s predpostavko, da je vse, kar vem in znam, lahko napačno. Nisem se oklepal starih prepričanj, in zato nisem imel težav preklopiti na nova znanja,« je dejal. Kakšen je dober podjetnik? »Dober podjetnik je tisti, ki se ne boji, da bi mu spodletelo. Če pade, se pobere in nadaljuje delo. To je recept za uspeh,« je svoj pogled razkril študent 2. letnika na fakulteti za računalništvo.
Nove priložnosti, ki so se mu v ZDA odprle, je zavrnil. »Ena od mojih nalog je v Sloveniji mladim predstaviti, da tujina ni vse. Tudi pri nas se da veliko narediti. Zdaj smo v zametkih mladega podjetništva. Čez deset let bodo tisti, ki so zdaj udeleženci krožkov pri Ustvarjalniku, začeli prevzemati politične položaje. Vedeli bodo, denimo, kaj je to 'lean startup' in da so pri nas razmere za zagonska podjetja daleč od optimalnih. Če odpreš d. o. o., potrebuješ 7500 evrov osnovnega kapitala, kar je lahko velika ovira. V ZDA sem za odprtje odštel 50 dolarjev, pa sem bil tuji državljan ...« je primere dobre prakse nizal Jernej Pangeršič, ki verjame, da bodo v prihodnosti uspešno preneseni v slovensko okolje.
