Tiskane izdaje
Ljubljana − V splošni javnosti učiteljski poklic velja za udobnega, z veliko prostega časa, solidno plačo in dolgimi »počitnicami«. Pred pogajanji o varčevalnih ukrepih v javnem sektorju smo s pomočjo podatkov poskušali ugotoviti, koliko so obremenjeni slovenski učitelji.
Po podatkih Statističnega urada RS je v Sloveniji nekaj manj kot 47.000 učiteljev, vzgojiteljev in drugih strokovnjakov za vzgojo in izobraževanje, kar je 5,8 odstotka delovno aktivnega prebivalstva; 80 odstotkov pedagoških delavcev je žensk. Med njimi je 10.400 vzgojiteljev in njihovih pomočnikov v vrtcih, več kot 18.800 razrednih in predmetnih učiteljev v osnovnih šolah, 7300 srednješolskih učiteljev, 1700 učiteljev na višjih in strokovnih šolah ter 8600 učiteljev in sodelavcev na visokošolskih zavodih.
Relativno varna zaposlitev
Učiteljske zaposlitve za nedoločen čas so, tako kot vse v javnem sektorju, relativno varne. Imajo tudi dobro urejen sistem napredovanja v plačilne razrede in nazive, z jasno določenimi pravili − ki pa je zaradi varčevalnih ukrepov zamrznjeno do konca leta 2014 −, kar v gospodarskem sektorju pogosto manjka. Tudi pravice in dolžnosti so jasno zapisane v šolskih zakonih in kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS.
Delovni čas
Po kolektivni pogodbi je polni delovni čas učiteljev 40 ur na teden. V okviru zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Zofvi) je tedenska učna obveznost učitelja največ 22 ur, v oddelkih podaljšanega bivanja in v bolnišničnih oddelkih pa največ 25 ur.
Učitelji splošnoizobraževalnih in strokovnoteoretičnih predmetov v osnovnih šolah in gimnazijah imajo največ 20 ur učne obveznosti v razredu, učitelji slovenščine, madžarščine in italijanščine največ 19 ur, predavatelji višje strokovne šole največ 16 ur, učitelji praktičnega pouka in veščin največ 25 ur, strokovni delavci, ki imajo učno obveznost oziroma sodelujejo pri pouku, pa največ 30 ur. Vzgojitelji v domovih za učence in dijaški domovih imajo največ 30 ur vzgojnega dela. Učiteljem s 35 leti delovne dobe oziroma učiteljicam s 30 leti delovne dobe se učna obveznost zmanjša za dve uri.
Učitelji povedo, da njihovo delo ni samo v razredu. Če hočejo dobro opravljati svoj poklic, morajo veliko časa nameniti pripravam na pouk, popravljanju nalog, vzgojnemu in drugemu delu. Preostale ure so po Zofviju namenjene tudi sodelovanju s starši in v strokovnih organih šole, razredništvu, organiziranemu strokovnemu izobraževanju in izpopolnjevanju, mentorstvu učencem in pripravnikom, urejanju kabinetov, zbirk, šolskih delavnic, telovadnic, igrišč, nasadov ipd., pripravi in vodstvu ekskurzij, izletov, tekmovanj, šole v naravi, letovanj, taborjenj itn.
Večina dopusta praviloma med počitnicami
Strokovni delavec v javnem vrtcu oziroma šoli ima pravico do najmanj 20 delovnih dni letnega dopusta, to število pa se viša glede na delovno dobo, zahtevnost delovnega mesta, delovne pogoje, psihične obremenitve, socialne in zdravstvene razmere ter starost. Večino letnega dopusta mora praviloma izrabiti med šolskimi počitnicami, dva dni pa ima pravico izrabiti tako, kot ju sam določi, vendar ne v istem tednu.
Učitelju z manj kot tremi leti delovne dobe na primer pripada 19 dni dopusta, tistim, ki so zaposleni več kot 25 let, pa 25 dni. Glede na izobrazbo jim pripada še od dva do šest dodatnih dni dopusta. Za vodenje zavoda vodjem zaradi zahtevnosti dela pripada še dodatnih pet dni dopusta.
Za delo z otroki s posebnimi potrebami pa glede na zahtevnost dela še od tri do pet dni dopusta več. Delavcu, ki dopolni 50 let starosti, se letni dopust poveča še za pet dni. Pripravniku do V. stopnje izobrazbe pripada pet plačanih delovnih dni za pripravo na strokovni izpit, s VI. in VII. stopnjo izobrazbe pa sedem dni. Šola pa mora učitelju omogočiti najmanj pet dni strokovnega izobraževanja na leto.
V javnosti obstaja prepričanje, da se učiteljski dopust časovno ujema s počitnicami šolarjev, vendar pa učitelji opozorijo, da »počitnice« niso tako dolge, saj morajo po zaključku šolskega leta in pred začetkom še marsikaj postoriti. Med oktobrskimi, decembrskimi, aprilskimi počitnicami ter februarskimi zimskimi počitnicami pa potekajo tudi strokovna izobraževanja in usposabljanja, kakšen prosti dan pa nadomeščajo tudi ob sobotah. Za vsako odsotnost, ki presega število dni dopusta, bi morali učitelji opraviti določeno število ur z delom, ki presega redne delovne obveznosti, kar v šolstvu imenujejo doprinos ur. Vendar pa tudi sami učitelji priznavajo, da so razmere po šolah zelo različne.
Po številu učencev v razredu pod povprečjem
Po podatkih OECD iz leta 2012 je v Sloveniji, podobno kot na Finskem, Islandiji in v Italiji, v osnovnošolskem razredu v povprečju 19 učencev, kar je manj, kot je povprečje v OECD (21) in v državah EU (20); v srednjih šolah je v razredu 20 učencev (povprečje v OECD je 24, v EU pa 21). Manj učencev imajo samo v Avstriji, Estoniji, Grčiji, Luksemburgu, na Poljskem in Slovaškem. Pri tem velja poudariti, da se je v letošnjem šolskem letu v slovenske šole vpisala največja generacija po letu 1995.
Po letu 2003 je število rojenih otrok spet naraščalo, potem pa je leta 2010 spet začelo upadati. Podatki OECD iz leta 2011 o številu učencev na učitelja kažejo velike razlike med članicami OECD, v Mehiki je, denimo, 28 učencev na učitelja, v Čilu 23, na Norveškem deset in 11 na Poljskem, povprečje v državah OECD je bilo tedaj 16 učencev na učitelja, Slovenija pa se je z devetimi učenci na učitelja uvrstila pod to povprečje; če pogledamo natančneje, je število učencev v prvem in drugem triletju OŠ povprečno, v tretjem pa podpovprečno. V srednješolskem izobraževanju je Slovenija s 14 učenci na učitelja v povprečju.
Najbolj stresno nesramno vedenje učencev
Kljub temu pa učitelji opozarjajo na stresnost svojega dela. Dr. Branko Slivar v Raziskavi o poklicnem stresu pri slovenskih vzgojiteljih in učiteljih iz leta 2009 ugotavlja, da jih kar 84 odstotkov svoj poklic ocenjuje kot močno oziroma izjemno stresen, pogosto pa je pod stresom več kot polovica učiteljev. Za dve tretjini je najbolj stresno nesramno vedenje učencev. Na njihovo nezadovoljstvo z delom pa vplivajo trpinčenje na šoli, slaba organizacija dela in neustrezno vodenje, problematični in nesodelujoči starši, slabi odnosi med zaposlenimi in izsiljevanje staršev za boljšo oceno njihovega otroka.
Plače od 30. do 43. plačnega razreda
Učitelji sicer menijo, da je primerjava plač v javnem in zasebnem sektorju popolnoma nesmiselna, saj je izobrazbena struktura pri njih precej višja. Učitelji so v plačnem sistemu razvrščeni od 30. do 43. plačnega razreda, odvisno od naziva oziroma napredovanja, ki ga dosežejo po merilih, določenih v posebnem pravilniku.
Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je osnovna mesečna bruto plača učitelja začetnika, ki je v 30. razredu, 1360,49 evra, kar je 16.325,88 evra na leto, učitelja svetovalca, ki je v 38. plačnem razredu z 20 leti delovne 1853 evrov bruto, kar je 22.240,20 evra na leto, učitelja svetnika s 30 leti delovne dobe, ki je v 43. razredu, pa 2244,07 evra bruto na mesec, kar je 26.928,84 evra na leto. Dodati je treba še regres za letni dopust (484,40 evra za začetnika in sto evrov za svetnika), položajni dodatek (92,67 evra bruto na mesec za svetovalca in 112 evrov za svetnika), dodatek za delovno dobo (122,32 evra bruto na mesec za svetovalca in 222,16 za svetnika), za specializacijo in magisterij, za dvojezičnost, za razredništvo (od 1,18 evra bruto na mesec do 7,26 evra), za mentorstvo, povečan obseg dela (od 40 do 67 evrov bruto) itn.
Visoke plače ne zagotavljajo dobrih rezultatov učencev
V primerjalni raziskavi učiteljskih plač in njihove obremenjenosti z rezultati mednarodne raziskave med petnajstletniki o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti Pisa, ki jo je naredilo mednarodno izobraževalno podjetje GEMS Education med 30 državami, se je pokazalo, da visoke plače učiteljev in majhni razredi niso zagotovilo za dobre rezultate učencev.
Najbolj učinkovit izobraževalni sistem imata Finska (z 32.110 evri letne plače) in Južna Koreja (36.620 evrov), na repu pa sta Brazilija in Indonezija. Na tretjem mestu je Češka (14.400 evrov), sledijo Madžarska (11.420 evrov), Japonska (35.530 evrov) in Nova Zelandija (26.890 evrov). Precej dobro, na 7. mesto, se je uvrstila tudi Slovenija s 25.120 evri učiteljske plače na leto. ZDA so se z 32.070 evra letne učiteljske plače uvrstile na 19. mesto. Državi, v katerih imajo učitelji glede na podatke OECD najvišje plače, Švica (53.230 evrov) in Nemčija (41.560 evrov), sta se po učinkovitosti izobraževalnih sistemov uvrstili precej nizko – Švica na 28. mesto in Nemčija na 25. mesto.
Sviz ne bo privolil v posege v plače
Glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj pred pogajanji o varčevalnih ukrepih v javnem sektorju poudarja, da jo je šolstvo pri plačah v času krize odneslo najslabše, in opozarja na nevarnost padca kakovosti v izobraževanju v nekaj letih. Bolj izobraženo prebivalstvo od sosedov konkurentov, ki ga lahko imamo glede na rezultate mednarodnih primerjalnih raziskav Pise in Timssa, je edina primerjalna prednost Slovenije, ki je po njegovem realna.
Meni, da bi morali še dodatno vlagati v izobraževanje, ne pa ta sredstva, ki so v deležu BDP pod povprečjem držav OECD, še dodatno zmanjševati. Imeti slabo izobraženo prebivalstvo je najdražje od vsega, poudarja. Zato Sviz na pogajanjih ne bo privolil v dodatne posege v plače in zmanjševanje zaposlenih, saj se število otrok v zadnjih letih povečuje. Štrukelj pričakuje, da se bodo pogajanja nadaljevala tam, kjer so se končala pri prejšnji vladi, da bi podaljšali zdaj veljavne ukrepe za eno leto. Zahtevali pa bodo sprostitev napredovanj, da bi mladim strokovnjakom, ki niso v strokovne nazive in plačne razrede napredovali že pet ali šest let, in nimajo motivacije za dobro delo, to omogočili.
