Tiskane izdaje
Iskanje zaposlitve v tujini se je začelo z naraščanjem brezposelnosti v Sloveniji leta 2008, vendar se je trend že umiril, ugotavlja specialist za iskanje in selekcijo kadrov ene slovenskih zaposlitvenih agencij, ki pravi, da gre v tujino okoli 10.000 ljudi, v Sloveniji pa se še vedno prezaposli in zaposli 100.000 ljudi na leto.
V naši soseščini so najbolj zaželeni nižjekvalificirani delavci, ki so predvsem v Nemčiji in Avstriji močno deficitarni: denimo slaščičarji, mizarji, gradbeniki in vulkanizerji, opaziti pa je mogoče povečano povpraševanje predvsem po tehničnih prodajnikih. Vzrok za porast migracij pa ni samo kriza, ampak tudi rast poslovnih omrežij in tehnološkega razvoja, zaradi česar postajamo čedalje bolj globalni, meni svetovalec. Ne glede na poklic je vsaj osnovno znanje tujega jezika skoraj obvezno, tudi če ne gre za službene potrebe, saj delodajalci pričakujejo, da se bodo tujci aklimatizirali in se vklopili v socialno življenje ter kulturo države zunaj delovnika. Pri višjih pozicijah je v Nemčiji, Avstriji in Italiji napredno znanje jezika obvezno, poudarja.
Spletni oglasi, agencije ali neposredno povpraševanje?
Najbolje je poseči po čim večjem številu kanalov, ki jih lahko dosežemo, pravi kadrovski svetovalec. Seveda je pri iskanju treba imeti jasne cilje in včasih raje sprejeti slabše plačano delo, za nekaj časa stisniti zobe in hkrati iskati zaposlitev z boljšimi razmerami, meni. Na spletu je mogoče službe iskati po vsem svetu na najrazličnejših zaposlitvenih portalih, straneh in v oglasih. Slovenski iskalci zaposlitve imajo prost dostop do trga dela držav članic Evrope in evropskega gospodarskega prostora (EGP), prosta delovna mesta pa so najbolj pregledno zbrana na portalu Eures, omrežju javnih služb za zaposlovanje in nacionalnih partnerjev iz 32 držav članic Evrope in EGP.
Priljubljeni portali za iskanje zaposlitev drugod po svetu so tudi themuse.com, monster.com, indeed.com, Jobrapido, za priložnostna dela v večji mestih pa craiglist.com. Mnogi iščejo priložnosti za stike tudi na spletnem omrežju LinkedIn, kjer posamezniki beležijo svoje izkušnje in kompetence ter širijo svojo socialno mrežo znotraj svoje stroke.
Martina Repič že nekaj let dela v Angliji, kamor se po podatkih zavoda za zaposlovanje preseli največ Slovencev − v Portsmouth je prišla študijsko, zdaj pa je zaposlena na tamkajšnji občini. Po poklicu je jezikoslovka.
Pravi, da lahko mladi diplomanti službo poiščejo s pomočjo agencije Purple Door Recruitment, ki je del univerze, ali pa se kot registrirani nezaposleni prijavijo na Jobcenter Plusu (neke vrste slovenski zavod za zaposlovanje), kjer se morajo zglasiti vsaka dva tedna in dokazati, da so se prijavili za najmanj tri prosta mesta. Poleg tega imaš na voljo številne agencije za zaposlovanje, pravi Repičeva.
Stroške selitve večinoma pokrije delodajalec
Delovna zakonodaja je v tujini precej bolj fleksibilna kot v Sloveniji. Pogodbe se podpišejo za nedoločen čas s poskusno dobo (podobno kot pri nas), sama dolžina poskusne dobe pa je odvisna od zahtevnosti delovnega mesta in od zakonodaje v posamezni državi, pravi kadrovski svetovalec.
Izkušnje so z nami delili mlada zdravnica, socialna delavka in vodji prodaje
V zadnjem času se je veliko pisalo o brezposelnih mladih zdravnikih. Mnogi med njimi razmišljajo tudi o selitvi v tujino. Med njimi je tudi mlada doktorica s pred kratkim opravljenim strokovnim izpitom, ki je o delu v Nemčiji razmišljala že v času študijske izmenjave.
Trenutno je brezposelna z diplomo in strokovnim izpitom (ime hranimo v uredništvu), čaka na razpise za specializacije, ki bodo morda jeseni. Tam bo mogoče razpisano tudi mesto za specializacijo, ki bi jo sama hotela, a nanj se lahko prijavi pet ali deset ljudi. Pravi, da se ji zdi odveč, da se je treba za specializacijo velikokrat boriti in dobivati priporočila, prosjačiti, delati kot prostovoljec in podobno, ker velikokrat štejejo le poznanstva.
Če bo na razpisu uspešna, bo februarja začela delati. Sicer pa je že oddala vlogo za delovno dovoljenje v Nemčiji – to je povezano s kar nekaj birokracije, overjenimi in prevedenimi dokumenti, dobro je treba znati nemški jezik, kar dokazuješ s certifikatom, pri oddaji vloge je treba plačati 300 evrov.
Čaka na odgovor, a za zdaj ostaja v Sloveniji in podpira ukrep, da bo po novem na voljo 70 zaposlitev za zdravnike po strokovnem izpitu v zdravstvenih domovih, medtem ko čakajo na specializacijo. Sicer pravi, da je največ služb v nekdanji Vzhodni Nemčiji, v prestolnici pa je normalno, da iskanje s pošiljanjem prošenj lahko traja tudi več mesecev.
Je pa iskanje službe precej bolj samoiniciativno, saj nimajo, tako kot pri nas, razpisov na državni ravni. Plače so v Berlinu okoli 2000 evrov neto (ob primerljivi slovenski 1300 neto), v zahodni in južni Nemčiji pa še precej višje.
Polonca, Avstrija/Slovenija
Polonca je mlada diplomirana socialna delavka iz Maribora, ki se v službo vozi v Gradec, saj po končanem študiju zaposlitve v Sloveniji ni našla. Ker je bila že v času študija v gostinskih vodah, si je v Avstriji poiskala službo v kavarni. Pravi, da so plače v gostinstvu še enkrat višje, tudi napitnine so visoke, pogoji dela pa dobri, saj ji kot novopečeni mami delodajalec zelo prilagaja urnik.
Govori tekoče nemško in bi zato rada našla zaposlitev tudi v svojem poklicu. Da bi imela več možnosti, je prek tamkajšnje fakultete za socialno delo naredila dodatne izpite, ki so bili brezplačni. Priznava, da je v Avstriji lažje najti nizkokvalificirana dela, za druga pa imajo prednost domačini, saj pravi, da jih država za določne poklice izuči ravno dovolj, zato na trgu dela ni odstopanj.
Za iskanje zaposlitve priporoča strani avstrijskega zavoda za zaposlovanje AMS (Arbeitsmarketservice Österreich), oglase na spletu in v časopisih, kakršen je Kleine Zeitung, ter oglase na fakultetah. »Vedno pomaga imeti tudi poznanstva ali neposredno stopiti do delodajalca ter vprašati po razpoložljivem delovnem mestu.Prošnje se večinoma pošiljajo v elektronski obliki,« pravi in dodaja, da se kljub dolgi vožnji – vsak dan porabi skoraj tri ure – še vedno izplača delati v Avstriji.
Urša in Nejc, Dubaj
Urša in Nejc, ki delata kot produktni in prodajni vodja v tamkajšnjih podjetjih, sta se pred kratkim preselila v Dubaj, kjer se številne zaposlitve odpirajo tudi zaradi prihajajočega Expoja 2020. »Od konca marca Slovenci za obisk Združenih arabskih emiratov ne potrebujemo več vizuma, za enomesečno bivanje je dovolj potni list.V tem času si lahko poskusiš najti službo in potem se začne pridobivanje delovnega vizuma ter vseh drugih papirjev, za kar je zadolžen delodajalec,« pravita.
Poznata dva Slovenca, ki sta se decembra odpravila poiskat službo v Dubaju in se oba vrnila z delovnim vizumom v treh mesecih. Nejc je svoj prvi razgovor z delodajalcem opravil kar po skypu. Večina Slovencev, ki že dela v Dubaju, je službo poiskala že v Sloveniji. Najbolje je iskati s pomočjo poznanstev ali po spletnih straneh ter prek agencij. Kot enega izmed popularnih spletnih oglasnikov navajata www.dubizzle.com.
Dobre službe v tem mestu ni preprosto najti, ker je veliko iskalcev dela in veliko služb z nizkimi plačami. »Največji problem je, ker je zelo veliko ljudi pripravljenih delati za manj denarja kot mi, Evropejci. Pogoji dela so pa odvisni od vrste dela in delodajalca. Prav tako plače: od 400 evrov do 40.000 evrov in več.«
Pri tem sicer poudarjata, da se v Dubaju zares dela: »Pozabite na osemurni delovnik, pol ure malice ali pa nadure, ki jih pozneje lahko izkoristite za prosti dan. Večina podjetij dela šest dni na teden. Sicer pa se opazi velika razlika pri odnosu do dela in organizaciji v podjetjih. Podjetja so urejena, zadolžitve zaposlenih so jasne, delovno razpoloženje je pozitivno. Delavci so nagrajeni tudi finančno,« pojasnjujeta.
Po selitvi v Dubaj sta imela vzpone in padce, saj je življenje tam popolnoma drugačno kot v Evropi, ker so drugačni kultura, okolje in podnebje; potrebovala sta nekaj časa, da sta se privadila.
Bistvena razlika med Dubajem in Slovenijo pa je v prijaznosti ljudi, ki so veliko bolj pripravljeni pomagati. Za zdaj ostajata tam, saj menita, da so mladim v Sloveniji zaprta vrata. Ker ju veliko ljudi prosi za pomoč in nasvete, sta začela pisati blog in na Facebooku odprla stran Selitev iz Slovenije v Dubaj – ZAE.
Pred kratkim sta svetovala družini, ki po petih letih bivanja v Kanadi razmišlja o selitvi na drug konec sveta, nanju se je obrnila tudi mati samohranilka, ki jo je zanimalo, kako urediti dokumente za otroke, veliko posameznikov pa sprašuje predvsem, kako do dobre službe v Dubaju.
