Triglavove Ahilove pete

Zavarovalnica Triglav ima novi nadzorni svet, ki se bo morda kmalu s posebno revizijo zagnal v poslovno drobovje skupine. Potem bomo dobili jasne odgovore, kaj vse je uprava z Andrejem Kocičem na čelu naredila narobe in kako pri tem oškodovala državo in druge delničarje. Tudi Nado Klemenčič, zdaj malo delničarko, nekoč predsednico uprave Triglava. Prav ona je pozvala nove nadzornike, naj se nemudoma zapodijo v Triglav s posebno revizijo.

Njenih in drugih očitkov, kaj vse je narobe v Triglavu, je veliko, a je treba vzeti v obzir, da je lahko čisti dobiček, ki ga ima Triglav tudi za leto 2008, za nekoga čisti neuspeh. Tudi če njegovo poslovanje niti v Sloveniji niti po jugovzhodu ni idealno, so lahko prevzemne čeri, ki jih prinašajo borzni padci, zanj bolj usodne, kakor visoke nagrade, ki so bile že doslej Ahilova peta njegovih uprav. Tudi tiste, ki jo je vodila Nada Klemenčič.

Kje je torej zdaj Triglav? Njegovi uradni nerevidirani nekonsolidirani podatki kažejo, da je lani zbral več kot 700 milijonov evrov premije, vsa skupina pa več kot milijardo. Kljub velikim oslabitvam finančnih naložb, nekaj deset milijonskim, velikim škodam, tudi nekaj desetmilijonskim, je menda leto 2008 končal s skoraj 15 milijonov evrov visokim dobičkom. V času globalne finančne krize, ko največja svetovna zavarovalnica AIG preživi le zaradi 170 milijard dolarjev visoke državne pomoči, je videti Triglavov dobiček, četudi zdesetkan, še vedno dobiček.

Seveda se vse, kar omogoča ta dobiček, ne sveti kakor suho zlato. Vedno se je mogoče pohvaliti, da zaseda skupina Triglav petino trga na Balkanu, a hkrati je mogoče ugotoviti, da prinaša glede na vložek premalo in povzroča zaradi težav pri njenem obvladovanju preveč skrbi in zahteva preveč finančnih injekcij. Da o kadru, ki se menda ni pripravljen udinjati na začasnem delu v Skopju ali Podgorici, sploh ne govorimo.

Še bolj strasti razvnemajo nagrade, ki so si jih menda izplačevali Triglavovi slovenski deli upravljalskih struktur po prevzetih zavarovalnicah na območju nekdanje Jugoslavije. Sejnine po nadzorcih so bile, takšni so njihovi podatki, v povprečju visoke od 250 do 660 evrov na sejo. Predvsem pa je menda razvpite nagrade, tistih okroglih tristo tisoč evrov, denimo, v Lovćenu že leta 2002 zakoličila prav zdaj do nagrad in vsega drugega Triglavovega razsipništva zelo kritična Nada Klemenčič.

Če bo do želenih revizij prišlo, si morda lahko obetamo odgovor, kako daleč je ali bo prišlo razčiščevanje s temi nagradami. A spomnimo, da je Nada Klemeničič zapustila Triglav, ko je spodletela njena formula za njegovo privatizacijo. Za povrh jo je doletela še tožba zaradi visokih nagrad, skupaj vrednih okrog milijardo tolarjev ali - preračunano v evre - več kot štiri milijone. Tožba še ni končana, toda sklep je preprost: Triglavove nagrade so pogosto predmet poželenja, ki lahko nebrzdano pot konča v mračnih sodnih spisih.

Zakaj je Triglav lani jeseni hitel na borzo, potem ko so se finančni trgi po svetu že dodobra tresli, je z današnje perspektive preprosto vprašanje. Kateri politični in še vsi drugi podrejeni interesi so ta borzni vzpon Triglava forsirali, saj se je pripravljal precejšni del mandata prejšnje vlade, pa je že bolj zapleteno vprašanje. Bolj kot izračun, da je Triglavova delnica od vstopa na borzo do danes izgubila skoraj štiri desetine vrednosti. Še bolj kakor padec pa je v ospredju vprašanje, koliko se delničarji z državo na čelu zavedajo dejstva, kako prevzemno ranljiv je zaradi tega Triglav.

Iz sredine izdaje Dela