Trk z realnostjo

Upokojenske organizacije s stranko Desus na čelu in sindikati javnega sektorja so na nogah. Vladi (povečini) sporočajo, da se moti, če misli, da bo z začasno ukinitvijo revalorizacije pokojnin in zamrznitvijo mase plač javnega sektorja nevtralizirala posledice krize. Pričakujejo, da bo svoje namere opustila ali radikalno omilila.

Tako pričakovanje je sprto s trdo realnostjo.

Svetovna gospodarska kriza je izvozno zelo odvisno Slovenijo hudo prizadela. BDP je v prvem četrtletju tega leta upadel za 8,3, v drugem pa za 9,3 odstotka od enakega obdobja lani. Tako drastičen padec rasti je doživelo le malo držav Unije. Kako bo naprej, je - prosto po Krugmanu - v božjih rokah.

Manjšemu BDP se je prej ali slej moralo začeti prilagajati tudi trošenje. Zasebno gospodarstvo je bilo prisiljeno korake v to smer narediti že lani ali vsaj v prvi polovici leta, deloma s pomočjo države. Uslužbence javnega sektorja in upokojence je samoomejevanje doslej bolj ali manj obšlo.

Pri tem pa se je javnofinančni položaj države v zadnjem letu dni drastično poslabšal. Prejšnja vlada je vse sproti zapravila, skromen javnofinančni presežek se je že konec (volilnega) leta 2008 povsem stopil. V prvi polovici letošnjega leta je bil zaradi močnega padca BDP priliv davkov za okoli 630 milijonov evrov manjši kot lani, obveznosti pa so zelo narastle. Javnofinančni primanjkljaj bo letos dosegel rekordno raven.

Že v začetku leta 2009 se je morala država začeti intenzivno zadolževati v tujini. Samo tako je lahko financirala obstoječe in nove obveznosti, med drugim ukrepe za blaženje kreditnega krča. Predvsem pa je samo tako lahko izvajala uničujočo Virantovo reformo plač javnega sektorja. Reformo, ki državno blagajno namesto prvotno načrtovanih 250 na leto »stane« 500 milijonov evrov. Zaradi nje so se plače v javnem sektorju letos povečale za skoraj 10, v zasebnem gospodarstvu pa za 2,5 odstotka.

Vlada prav velike izbire nima. Možnosti za hitro uvedbo novih proračunskih virov so majhne; vsaka ima poleg pozitivne tudi negativno stran. Če ne naredi nič, ji ostane le nadaljnje zadolževanje v tujini. Toda v tem primeru bi se po izračunih finančnega ministrstva javni dolg že letos povzpel na 32, leta 2013 pa na 54 odstotkov BDP. Sčasoma bi delali le za odplačilo obresti. Če bi rast ob tem ostala skromna ali pa je sploh ne bi bilo, česar ni mogoče izključiti, bi to zelo obremenilo prihodnje proračune in generacije. Morda usodno.

V takem položaju vladi preostane le še krčenje proračunskih izdatkov. Drugače povedano: pričakovanje, da bodo na oltar krize z razumevanjem dali svoj prispevek tudi javni uslužbenci in - v manjši meri - upokojenci.

Z napovedjo odločnih potez je vlada seveda zadela v občutljivost pomembnih skupin prebivalstva. Nujno jih bo morala prepričati, da smo vsi v istem čolnu in da trenutna »privilegiranost« enega ogroža vse, dolgoročno tudi same »privilegirance«. Znotraj tega bo morala paziti na najbolj ogrožene, hkrati pa zatreti in sankcionirati kakršno koli klientelistično ravnanje in razmetavanje denarja v lastnih vrstah.

S temi ukrepi in z naraščajočo ekonomsko-socialno stisko prehaja Slovenija v novo, vročo psihološko-družbeno in politično fazo. O tem po svoje priča tudi spontana stavka v Gorenju. V sedanjem pregretem ozračju ta verjetno deluje dvojno. Po eni strani povečuje splošno socialno napetost v državi, po drugi pa vladi v pogajanjih z javnimi uslužbenci in upokojenci lajša položaj - bolj razločno je videti, da so eni v dobesedno eksistenčni, drugi pa le v relativni stiski. Vlada in tisti, katerih stiska je manjša, bodo morali to upoštevati.

Iz petkove tiskane izdaje Dela