Udarne jame na poti okrevanja

Tako jo rangirajo mednarodne raziskovalne institucije, od letos pa bo slovensko konkurenčnost bolj sistematično analizirala tudi slovenska vlada, natančneje, Služba vlade za razvoj in evropske zadeve ob asistenci vladnega Urada za makroekonomske analize in razvoj. Uresničevanje programov iz razvojne strategije bo spremljala z letnimi poročili o konkurenčnosti, ugotavljala učinkovitost programov in na podlagi analize stanja pripravljala potrebne ukrepe. Prvo poročilo je že predstavila in predlagala prvih 26 ukrepov na petih najbolj kritičnih področjih.

Padec BDP je bil v času krize večji kot v povprečju v EU, okrevanje pa je počasnejše. Pred gospodarsko krizo je namreč Slovenija razvojno hitro dohitevala EU. Kriza je ta trend prekinila, saj rast ni temeljila na povečevanju produktivnosti. Slovensko gospodarstvo je ohranjalo neustrezno strukturo, preskromen je bil delež tehnološko zahtevnejših, na znanju temelječih izdelkov in storitev, ki bi prinesli večjo dodano vrednost. To se je posebej odrazilo pri izvozu, ki je bil po oživitvi povpraševanja na partnerskih trgih edini generator gospodarske rasti.

Zaradi padca produktivnosti in rasti plač v Sloveniji – zlasti lanskega učinka povečanja minimalne plače – so realni stroški na enoto proizvoda precej presegali povprečje EU. Obremenitev z davki in prispevki je bila razmeroma visoka, delež davkov na delo je višji od povprečja EU, večji so davki na potrošnjo, prenizki pa davki na kapital. Nesorazmerno močno so bili obdavčeni višji dohodkovni razredi, ki ustvarjajo največ dodane vrednosti.

Med razlogi za slabo konkurenčnost je bila tudi šibka, s podjetniškim sektorjem premalo povezana raziskovalno‑razvojna dejavnost ter relativno nizko učinkovito terciarno izobraževanje, ki je bilo neusklajeno s potrebami gospodarstva. Zapleteni birokratski postopki so oteževali nastanek podjetij in njihovo poslovanje, razmeroma neprilagodljiv trg dela pa je zaviral dovolj hitro ukinjanje nerentabilnih podjetij.

Kot posebno problematična ovira za hitrejše gospodarsko okrevanje se je izkazala finančna nedisciplina, ki je bila tudi posledica invalidnega finančnega sistema; ta se je znašel v likvidnostnem krču in podjetjem ni več zagotavljal zadostnih virov financiranja.

Skrb zbujajoče stanje konkurenčnosti je zahtevalo ukrepe, od katerih so nekateri naleteli na precej buren sprejem. Na področju zaposlovanja so na primer predvideli ustanovitev posebnega odpravninskega sklada, v katerega bi vplačevala vsa podjetja, breme odpravnin bi se porazdelilo, pravico do odpravnine pa bi dobili tudi delavci, ki so delali za določen čas. Rast plač ne bi več smela prehitevati produktivnosti, brezposelne bi intenzivneje vključevali v programe javnih del in socialnega podjetništva.
Prav zdaj posebej razgreva strasti – tudi zaradi zahtev in groženj obrtnikov – razprava o ukrepih na področju plačilne discipline (kot sta na primer preprečevanje zamud pri plačilih, spremembe zakonov o DDV), enako strogo in natančno presojo pa bo najbrž doživel tudi ključni ukrep za pospešitev financiranja podjetij in spodbujanja razvojnih naložb. Vlada namerava predlagati nadzornim svetom in upravam bank, ki so na račun unovčevanja zavarovanj za slabe kredite pridobile deleže podjetij in delnice (s katerimi nimajo kaj početi, zaslužka pa jim ne prinašajo), naj tovrstno premoženje prenesejo na posebne sklade za prenovo podjetij. Dokapitalizirali naj bi jih predvsem zasebni investicijski skladi iz tujine, ki bi prevzeli in unovčili terjatve v zameno za državne obveznice. Ne gre prezreti še dokapitalizacije bank, obdavčitve bilančne vsote bank in hranilnic, zagona delovanja razvojne platforme.

Ukrepi zadevajo še učinkovitejše upravljanje državnega premoženja ter poenostavljanje administrativnih postopkov in odpravo ovir pri umeščanju v prostor, vpisovanju lastništva v zemljiško knjigo, plačevanju davkov, črpanju evropskih sredstev itn.