Umetno hranjenje gospodarstva

Tokratni protikrizni ukrepi bodo davkoplačevalce stali dve milijardi evrov. Vsak državljan bo tako iz žepa moral izvleči zasluženih tisoč evrov, da bo gospodarstvu kupil nekaj tednov ali mesecev preživetja. Tokrat vlada ni prvič segla v žepe občanov, hkrati pa že napoveduje, da bo tudi še naprej »žeparila«. Pri tem najbolj bode v oči spoznanje, da ni mogoče predvideti, ali bo ta pomoč sploh kaj zalegla. Pozornejše poslušanje nevpletenih strokovnjakov že nakazuje, da je to metanje denarja skozi okno in zgolj odlaganje najtežjih posledic krize na poznejše mesece.

Najprej je jasno, da bo po tisoč evrov vzela tudi iz žepov tistih, ki v tem (»pomoči potrebnem«) gospodarstvu delajo. In ker je za vsakim zaposlenim še kakšen vzdrževani družinski član, bo iz enega zaposlenega žepa izvlekla vsaj dva tisočaka. Bolj bi jim pomagala, če bi ta zajetni šop bankovcev v njihovem žepu pustila pri miru. Po vseh dvomljivih ovinkastih poteh preko računov podjetij in računov lastnikov podjetij namreč nazaj v njihov žep ne bo pricingljalo kaj dosti drobiža.

Potem je jasno, da bo ta denar vrgla na mizo dvomljivim gospodarjem in lakomnim lastnikom. Kam so pri prvem pišu gospodarske krize zginili vsi tako sposobni menedžerji in gospodarstveniki? Nismo še pozabili hval, podeljenih nagrad in tudi ne bajnih plačil za njihove dosedanje umne gospodarske poteze. Toda uspevalo jim je v času, ko je ves gospodarski tok tekel neovirano in v resnici ni bilo treba storiti drugega, kot se mu prepustiti in paziti, da s svojim motoviljenjem preveč ne oviraš lastne plovbe. Za takšno dričanje po gladki in deroči strugi smo jim in so si sami peli hvalo in niti opazili nis(m)o, da bi stvari najverjetneje tekle enako hitro in v isti smeri, tudi če jih ne bi bilo. Če je kriza globalna, je bil tudi razcvet globalen; če pri krizi ne morejo nič, so prav toliko pripomogli k razcvetu.

In jasno je še, da je (tudi) naše gospodarstvo že dolgo (s svojim precejšnjim delom) v trajnem vegetativnem stanju. To pomeni, da brez bančnih posojil marsikje niso sposobni preživeti niti tedna, da ne morejo kupiti surovin, plačati elektrike in dela. Da z vsem preteklim gospodarjenjem in proizvodnjo niso zaslužili nič, ker nimajo niti evra svojega obratnega kapitala. Da ves čas dobivajo v žile hrano iz bank, da dihajo z umetnimi pljuči domače politike, utripajo s tujim srcem potrošnikov in z brezplačno darovano krvjo svojih zaposlenih. Prav bi bilo, da bi tudi slovenska vlada vsem nam državljanom in našim žepom na ljubo spoznala, da mora delu našega gospodarstva izklopiti takšno hranjenje in neha kupovati nešteto steklenic novih in novih infuzij. Nekaterim mora pustiti dostojno umreti. Takšen konec jih tako ali tako čaka, saj so prav s svojim dosedanjim načinom dela in produkcije pripeljali v sedanjo krizo. Mora jim pomagati pri njihovem pogrebu in namesto sedanjih predragih ukrepov kupiti le kakšen nagrobni venec.

Vsakemu gospodinjskemu razumu je jasno, da zdravo gospodarstvo ni najemanje sprotnih kreditov za materiale, plače, energijo in s tem izdelovati nekaj, česar brez grešno dragih kampanj - seveda spet na kredit - ni mogoče prodati normalnim, razsodnim in resničnih potreb zavedajočim se ljudem. Dokler bo slovenska vlada z našim denarjem umetno hranila trajno vegetativno gospodarstvo, bi si morali vsi državljani dobro zašiti žepe.