Upokojenci ne morejo vzeti iz nič

Brdo pri Kranju – Predsednik Odbora za ekononomske in razvojne preglede pri OECD William White je včeraj v svoji predstavitvi Ekonomskega pregleda OECD za Slovenijo dejal, da državam za izhod iz krize ostanejo le še strukturne reforme, pri katerih pa nekateri veliko izgubijo, saj se morajo odpovedati visokim dobičkom. Večina državljanov pa po drugi strani ne ve, kaj bodo od strukturnih reform dobili, zato se zanje ne angažirajo. Vlada mora tako ljudem pojasniti, da je pokojninska reforma potrebna, sicer bodo mladi plačevali previsok davek za starejše, poleg tega pa upokojitvena starost ne more biti na ravni, »kakršno je določil Bismarck leta 1871«, je White v pogovoru za Delo kot ključno izpostavil pokojninsko reformo.

Ne zapravimo dobre krize, raje opravimo potrebne reforme, je generalni sekretar OECD Ángel Gurría julija 2009 svetoval Sloveniji. Ga je slovenska vlada poslušala?

Vlada je izpeljala veliko pozitivnih ukrepov, predvsem pokojninsko reformo. Vendar mora biti vsem državam jasno, da je bilo veliko narejenega, mnogo pa bo še treba storiti. Poročilo OECD to tudi kaže. Upamo, da bo vlada nekatera priporočila upoštevala. Številne strukturne reforme so namreč v interesu Slovencev.

Ali je Slovenija izvedla prave ukrepe in predvsem ali so bili pravočasni?

Izpeljala je številne dobre ukrepe. Eden od nespametnih pa je bilo povišanje minimalne plače sredi krize. V Sloveniji je težava konkurenčnost in kar koli povišuje stroške, za Slovenijo ni dobro. Poročilo predlaga, naj vlada indeksira minimalno plačo le glede na inflacijo, da se razmerje med minimalno plačo in srednjo vrednostjo plače postopoma zmanjša. Ni vprašanje, ali minimalno plačo vrniti na staro raven, ampak je treba postopoma zmanjšati vpliv dviga minimalne plače na konkurenčnost.

So bili ukrepi pravočasni?

To je težko vedeti. Nekatere države so hitro izvedle fiskalne ukrepe, druge so bile počasnejše. Težava je, da po eni strani hočeš izpeljati ukrepe hitro, da bi podprl povpraševanje. Vendar večji ko je proračunski primanjkljaj in dlje ko traja, hitreje se povečuje dolg. Ta pa s časom postane težava.

Konec leta 2009 je primanjkljaj Slovenije znašal 5,8 odstotka BDP, javni dolg pa 35,4 odstotka BDP. Zadnji naj bi se v prihodnjih letih povečal nad 40 odstotkov BDP. Te številke v primerjavi z drugimi državami EU niso visoke, vendar pa je zadolženost v zadnjih dveh letih nadpovprečno zrasla. Bi morali biti zaskrbljeni?

Glede višine dolga je vedno treba biti zaskrbljen. V Evropi so nekatere države imele bodisi velik dolg bodisi slab trend. Denimo dolg Španije in Irske je bil v začetku krize zelo nizek, nato pa je eksplodiral. Finančne trge skrbi, da bo dolg zrasel v nevarno območje. Kje je to območje, je težko reči, vendar mora Slovenija kot majhna periferna država pozorno spremljati dogajanja na trgih.

Se Sloveniji lahko primeri scenarij Grčije, Irske, Portugalske?

To zelo težko verjamem. Slovenija ima dve težavi. Po eni strani ima notranje težave, in sicer kreditno-nepremičninski balon, ki je zdaj počil. Hkrati pa ste odvisni od razmer v tujini. Rešitev teh težav ne bo najlažja. Po eni strani se je slovenski izvoz opazno povečal, vendar se še vedno ubadate z notranjimi težavami. To ni presenetljivo, saj okrevanje držav s kreditno-nepremičninskim balonom traja dlje.

Kreditni krč in gradbeništvo sta res veliki težavi.

V tem niste sami, veliko držav ima enake težave. Med njimi so zagotovo vse angleško govoreče države. Nekatere države pa še niso dočakale konca cikla. Če pogledate cene nepremičnin v vseh naprednih tržnih gospodarstvih, kjer je bančni sistem še vedno v dobri kondiciji, se cene nepremičnin še vedno dvigujejo. Med njimi je tudi moja domovina Kanada, kar je zelo skrb vzbujajoče.

Slovenski premier si želi videti Slovenijo na nemško-francoskem vlaku, torej med državami, ki bodo najhitreje okrevale in ki bodo postavile temelje za prihodnje evropsko gospodarstvo. Vidite Slovenijo na tem vlaku?

Vprašanje je, ali je Slovenija pripravljena narediti nekatere spremembe, potrebne za ponovno hitro gospodarsko rast. V Sloveniji je zaščita delavcev med večjimi v državah OECD, minimalna plača je glede na srednjo vrednost plače zelo visoka, ni veliko tujih naložb, predvsem v sektorjih v državnem lastništvu. Nenavadno je, da je država še vedno tako vpeta v industrijski sektor. Agencija za upravljanje kapitalskih naložb mora zato odločiti katera podjetja privatizirati in zagotoviti, da bodo v javni lasti dobro upravljana.

Če bo Slovenija udejanjila priporočila OECD, bo morda sedela s Francijo in Nemčijo v istem kupeju?

Upam. Slovenija je svojo pot začela z veliko večjim prihodkom na prebivalca kot druge tranzicijske države, življenjski standard pa je bil precej impresiven. Vendar je bil v krizi padec zelo velik. Vprašanje je, ali lahko s predlaganimi reformami spet vstanete.

Poročilo pravi, da je možno zvišanje davkov na nepremičnine in okoljskih dajatev. Je zvišanje davkov ključno za fiskalno konsolidacijo?

Tega ne morem reči. V vseh državah pa je zmanjšanje porabe mnogo bolj trajen način reševanja visokega primanjkljaja. Poudarek mora biti torej na strani odhodkov. Zelo pomembna je, denimo, pokojninska reforma. Še vedno pa ostaja zahteva za nadaljnje spremembe pokojninskega zakona, da bo sistem vzdržen.
Na dolgi rok.

Na zelo dolg rok. Govorim o letu 2060. Vendar vedno je treba misliti na to, da je laže, če ukrepe izvedeš prej kot prepozno. Če čakaš na zadnji trenutek in moraš za zagotovitev pokojnin narediti res ogromne korake, denimo povečati davke, to povzroči velike težave.

Katere ukrepe je treba v pokojninski reformi izpeljati?

Več ukrepov bi bilo potrebnih, najpomembnejši za pokojninski sistem v tako rekoč vsej Evropi pa je višja upokojitvena starost. Ideja, da je upokojitvena starost na ravni, kakršno je določil Bismarck leta 1871, ko so ljudje umirali v povprečju stari 50 let, ni le nora, ampak tudi nevzdržna. Ljudje bi morali delati dlje, ker živijo dlje in živijo bolj zdravo. Če bodo delali dlje, bodo več zapravljali in več proizvajali, oboje pa bo podpiralo gospodarstvo. Ker ne bodo dobivali pokojnine, ampak bodo v blagajno prispevali, bo pokojninski sistem bolj vzdržen in fiskalni sistem prav tako. Izjeme pa naj veljajo za tiste, ki delajo težko fizično delo.

Vlada bo težko pojasnila volivcem, naj delajo dlje.

Ljudje ne razumejo, da pri tem nastaja medgeneracijski spor. Upokojenci niso toliko prispevali v blagajno, kot iz nje vzamejo. Zato je to neposreden davek za mlade ljudi. Na koncu se lahko zgodi, da bodo mladi odšli, če bodo preveč podpirali starejše. Odšli bodo predvsem dobro izobraženi. Nato bodo sredstva za plačevanje pokojnin veliko manjša. Ljudje morajo razumeti, da ni mogoče, da upokojenci vzamejo nekaj iz nič. To plačajo mladi. Država mora starejšo in mlajšo generacijo obravnavati pošteno.