V igralniškem peskovniku

O eni stvari, ki je bila o Hitu izrečena v zadnjih dneh, se verjetno lahko bolj ali manj vsi strinjamo - polite je bilo resnično veliko gnojnice. Hit je, še enkrat v svoji zgodovini, postal sinonim boja za interese, denar (čeprav je tega danes precej manj, kot bi ga lahko bilo), moč in položaj.

K temu je pripomoglo več dejavnikov. Četudi je bil za predsednika uprave Hita objavljen javni razpis, na katerega se je prijavilo kar spodobno število kandidatov (18), so se lobiranja pri političnih strankah, nosilcih pomembnih odločitev, oblikovalcih mnenj in medijih začela pravzaprav že zdavnaj. Pri tem je bilo ključno načelo: čim več negativnega o nasprotniku. Ampak to pravilo igre pravzaprav ni novo.

Prvi nadzornik Hita Marko Jaklič je odstopil, ker novi predsednik uprave ni bil imenovan soglasno, temveč s preglasovanjem. Toda, ali je Jaklič enotnost v družbi, okrog katere se vrti toliko interesov, resnično pričakoval? Navsezadnje je menda tudi sam podpiral vse kandidate, razen tega, ki je bil izbran. In če držijo informacije, da je sam prvi nadzornik predlagal, da bi za prvega moža Hita izbrali nekoga, ki se med prvih pet sploh ni uvrstil - nekoga novega -, to spet meče slabo luč na postopek izbire kandidatov. K še večji zmedi so prispevali tudi Hitovi sindikati - po več neuradnih informacijah ne zgolj zato, ker bi jih skrbeli lastna delovna mesta in blaginja družbe, temveč tudi zato, ker so domnevno še vedno povezani s predstavniki prejšnje vlade.

Seveda je bila izbira novega predsednika uprave Hita politična odločitev - če bi trdili drugače, bi lagali. Kot je sprenevedanje trditi, da nekdo lahko zasede takšen položaj brez velike podpore političnih botrov. Lastniki Hita so potencialnega rešitelja iskali že pred razpisom, tako da je bilo do takrat verjetno že jasno, da idealnega kandidata in popolnega soglasja o njem ne bo. S kandidatom, ki je bil po neuradnih informacijah izbran, je zadovoljna vsaj lokalna skupnost, kjer so si menda precej prizadevali za takšen izid - tako se tudi ne bodo mogli glasno jeziti, če se bo morebiti izkazalo, da so se za tem, da bo novi predsednik Hitove uprave po novem prejemal pol nižjo plačo od dosedanje, pravzaprav skrivali kakšni drugi interesi.

Pri tem pa ostaja dejstvo, da bosta tako Hit kot celotna slovenska igralniška industrija, ki je v državni lasti, potrebovala konkretno prevetritev, celostno strategijo razvoja, ureditev davčnega področja, optimizacijo procesov, analizo morebitnih zgrešenih naložb (pri čemer bo treba poiskati tudi odgovornost vodilnih in nadzornikov) ter morda združitev - znamenja v tej smeri je že slišati. Nikakor pa si vlada kot predstavnica lastnice - države - ne bi smela privoščiti sprejemanja odločitev na podlagi tega, kaj bodo rekli politični nasprotniki oziroma kdo si želi odrezati kateri košček pogače. Enako velja za vodilne v družbah: če je v podjetju treba kaj porezati, je to verjetno nujni pogoj za preživetje. Ko se bo podjetje spet nekoliko opomoglo, bo lahko spet hranilo celo regijo in polnilo državni proračun. Ampak, lepo bi bilo, če bi gospodje končno začeli delati to, kar je nujno - prepiranja v peskovniku bo počasi dovolj.