V mrtvem teku

Debele štiri ure in pol je v sredo mala dvorana državnega zbora gostila predstavnike kmetijsko-gozdarske srenje, nezadovoljne z razmerami pri gospodarjenju s kmetijskimi površinami in gozdovi.

Objavljeno
29. oktober 2009 19.49
Posodobljeno
29. oktober 2009 19.52
Marjeta Šoštarič, novinarka Dela
Marjeta Šoštarič
Marjeta Šoštarič
Debele štiri ure in pol je v sredo mala dvorana državnega zbora gostila predstavnike kmetijsko-gozdarske srenje, nezadovoljne z razmerami pri gospodarjenju s kmetijskimi površinami in gozdovi. Izrečenih je bilo veliko besed, kritičnih za nazaj in pametnih z uporabnimi predlogi za naprej. V državi s tako malo uporabnimi kmetijskimi površinami in s čedalje več gozdovi je napočil čas za velike premike v državni politiki do ustreznejšega gospodarjenja z naravno dobrino zemlja-gozd.

Škoda, da so bili udeleženci javne predstavitve mnenj ob predlogih novel dveh zakonov s tega področja v glavnem ljudje, ki že lep čas vedo, kaj je zdaj slabo in kaj je nujno storiti, da bi se zaustavilo skoraj dve desetletji dolgo pogubno hitenje v nepravo smer. Škoda je tudi, da jih ni kmetijski minister, ki jih je zasul s podatki o katastrofalnem izginjanju uporabnih kmetijskih zemljišč - pa ne samo zaradi pozidav in avtocestnih izpeljav na rodovitnih njivah, ampak tudi zaradi opuščanja pridelave in zaraščanja, celo v najbolj kmetijski pokrajini, za katero je bil na hitro spisan intervencijski zakon s svežnjem pomoči -, opozoril, da so vse njihove dobronamerne pripombe in idejne rešitve za novo politiko pravzaprav nerelevantne za zakon, ki je že spisan. Naslednji dan, včeraj, ga je sprejela vlada in ga zdaj pošilja še v parlamentarno obravnavo. Pravzaprav zgolj v potrditev, saj je bil že koalicijsko usklajen, zato je težko verjeti, da bi ga lahko dodelal še kakšen nekoalicijski predlog.

Spreminjanje zakona o skladu kmetijskih zemljišč, ki je bilo povod za omenjeno javno predstavitev mnenj na odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - z ne največjim navdušenjem posameznih predstavnikov strank na oblasti -, je bilo že od začetka letošnjega leta nujno in zaukazano z odločitvijo ustavnega sodišča. Predvsem zaradi zaukazanega prenosa stavbnih zemljišč, ki so bila »podržavljena« na skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, nazaj na občine. Toda odpiranje zakona o skladu, ki gospodari z državnimi kmetijskimi površinami in gozdovi, je bilo prav idealna priložnost za podžiganje strasti med tistimi, ki že imajo pravico do upravljanja in gospodarjenja na državnih, zakupljenih površinah ali pridobljenih z 20-letno koncesijo, ker jim je to pravico leta 1995 dodelil zakon, in onimi, ki te pravice še nimajo, pa bi jo za vsako ceno radi izsilili.

Na tehtnico poštenosti so ob vseh kritikah - delno celo upravičenih - na račun delovanja sklada postavljali uteži s številkami o domnevnih goljufijah, s katerimi so menda obremenjene privilegirane koncesionarske družbe. Zlasti na prepihu so že dolgo gozdnogospodarske družbe, ki so se vsaka zase, kakor so vedele in znale, razvijale z »blagoslovom« uzakonjene pravice do prve koncesije za gozdove, v katerih so, dokler jih ni zadel zakon o gospodarskem preoblikovanju s prenosom zemljišč in gozdov na državni sklad, gospodarile kot gozdnogospodarska podjetja.

Nekatera so ponujeno priložnost za »mehki pristanek« v novih razmerah kar dobro izkoristila, druga, ki so zaradi denacionalizacije ostala skoraj brez osnovnih pogojev za delo in jim tudi pravica do koncesije ni pomagala, so se izgubila. Svoje je prispevalo tudi dogajanje na neizprosnem odprtem trgu, na katerem nepotrpežljivi kandidati za nove koncesijske pravice pričakujejo veliko. Šest let čakanja na to priložnost je zanje veliko in preveč. Zato bodo še naprej v mrtvem teku z državo, ki nima denarja za plaz milijonskih odškodnin, ki bi jih morala izplačati ob predčasni prekinitvi sedanjih koncesij celo tam, kjer bi te bile dogovorno izjemoma mogoče.

Iz petkove tiskane izdaje Delo