V ogledalu

Sloveniji in njeni (vladni) makroekonomski politiki sta te dni nastavili ogledalo dve ugledni mednarodni finančni instituciji: v četrtek Evropska centralna banka (ECB), v petek pa še Mednarodni denarni sklad.

Objavljeno
16. marec 2007 21.01
Miha Jenko, novinar gospodarske redakcije Dela
Sloveniji in njeni (vladni) makroekonomski politiki sta te dni nastavili ogledalo dve ugledni mednarodni finančni instituciji: v četrtek Evropska centralna banka (ECB), v petek pa še Mednarodni denarni sklad (IMF). Obe, predvsem misija IMF, opozarjata na sedanji proračunski oziroma javnofinančni primanjkljaj, ki da je prevelik, zato vladi priporočata njegovo hitrejše znižanje s strožjo in bolj previdno proračunsko politiko in bolj racionalno javno porabo. Slovenija ima trenutno rekordno, več kot 5-odstotno gospodarsko rast, zato so, objektivno gledano, razmere za hitrejše krčenje strukturnega proračunskega primanjkljaja tako rekoč idealne. S hitrejšim izničenjem proračunskega primanjkljaja bi lahko ta vlada končno prekinila tradicijo proračunskih primanjkljajev, ki se pri nas nepretrgoma vlečejo že dobrih deset let. A očitno ne bo tako.

Vlada namreč na opozorila mednarodnih finančnih ustanov odgovarja, da ima letos in prihodnje leto izdatke, ki da upravičujejo večji primanjkljaj: šlo naj bi za pokritje nujnih stroškov za schengensko mejo, predsedovanje EU in menda za neodložljive železniške naložbe – samo slednje bodo v treh letih skupaj porabile dober odstotek BDP in ustrezno povečale primanjkljaj. Očitno so naše proračunske finance po eni strani preveč ohlapne, po drugi pa premalo prožne in prilagodljive, kar ni dobro za državo, ki želi biti uspešna na območju evra.

Stališča finančnega ministra Andreja Bajuka in misije IMF pa so si očitno najbolj narazen, kar zadeva nadaljnjo privatizacijo NLB in kotacijo njenih delnic na borzi: medtem ko IMF od vlade pričakuje, da bo tudi največjo banko privatizirala »v skladu s svojimi načrti« in njene delnice uvrstila na borzo, je minister v petek vnovič potrdil, da »pri NLB ne bomo dopustili povečanja deleža katerega od tujih vlagateljev čez 50 odstotkov«. To je tudi razlog, da minister ni naklonjen uvrstitvi NLB na borzo. Kdo ima prav, bo seveda pokazal čas, dogajanje v zvezi z NLB pa nakazuje, da je dokončanje privatizacije NLB, eden paradnih reformnih ukrepov, za zdaj obtičalo na dnu ministrovega predala.