V somr(a)ku energetike

»Najkrajši državni lokacijski načrt v zgodovini Slovenije je bil sprejet v 210 dneh.« Če kaj takega pred tako eminentnim zborom, kot je Forum 21, izjavi vodja direktorata za energijo Janez Kopač, bo najbrž že res. Žal se Kopačeve besede niso nanašale na umeščanje katerega od energetskih objektov v prostor, temveč na »neko vinsko cesto«. Svojevrsten rekord so od oddaje vloge na ministrstvo do izdaje energetskega dovoljenja in do smernic za izdelavo prostorskega načrta postavili v šoštanjski TE: nekaj manj kot 400 dni. Pri čemer njen prvi mož Uroš Rotnik ne pozabi povedati, da so samo za izdelavo smernic, ki bi jih lahko dobili v mesecu dni, porabili trinajst mesecev. Ker jim nekdo zelo visoko na ministrstvu ni hotel podpisati dovoljenja, bo šesti blok TEŠ namesto leta 2012 v omrežju dve leti pozneje.

Junija 2006 je gospodarski minister Andrej Vizjak ob vladnem obisku Zasavja prinesel trboveljski Termoelektrarni (TET) energetsko dovoljenje za 200-megavatno plinsko elektrarno. Podpisano in v roke direktorju. V TET so ga sprejeli z zanosom: »Zdaj se za nas začne iskanje investitorja.« Z malce manj zanosa so govorili o ekonomski upravičenosti naložbe v plinsko enoto, o ruskem klirinškem dolgu in plinovodu, preslišali pa Vizjakov odgovor na novinarsko vprašanje, zakaj dovoljenja ni prinesel prej. Odgovor: Ker TET zanj prej ni zaprosila.
Tudi po dobrih tisoč dneh se v TET s plinsko enoto ni nič bistvenega premaknilo - razen da je Janševa vlada dodelila TET Zagožnovemu energetskemu stebru in da Pahorjeva vlada oziroma njen gospodarski resor, ki ga je SD mirno prepustila Zaresu, med prednostne projekte države postavlja trojček jedrska elektrarna, TEŠ, elektrarne na srednji Savi. Vse druge projekte ta, Zasavju pregovorno ljuba - Pahorjeva - politična opcija, pošilja na čakanje. Vprašanje je, do kdaj, če naj bi celo prednostni projekt, za kakršnega velja drugi blok NEK, ugledal luč sveta šele leta 2020. Kopačeva izjava o TET, v kateri »za zdaj ni pametnih idej o prihodnosti«, ponuja odgovor sama od sebe. Do pametne ideje. Ki je ponavadi v domeni vodilnih in ki se kljub vsej pameti največkrat uresniči šele ob dvojni podpori: kapitala in politike. Primer za to je plinska elektrarna v Kidričevem s plinovodom Južni tok. Medtem ko vodstvu TET očitno ne zaupata ne kapital ne politika, gre v Kidričevem za skupni projekt HSE, Verbunda in Taluma, torej za zasebni kapital in prijazno politiko. V tem primeru politiko Zaresovega gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki bo plinski elektrarni Kidričevo izdala dovoljenje za štirikrat večjo zmogljivost od zasavske, za dvakrat 400 megavatov. Vodstvo TET pa nič.

Ko je država cincala okrog šestega bloka TEŠ, je bil Uroš Rotnik jasen, da bo sama kriva za nacionalno katastrofo, če se ne odloči za gradnjo šestega bloka na šaleškem energetskem koncu. Ker ve, da je za zasavsko prva naslednja na muhi šaleška energetika? Kdo bo zasavski povedal, da je na muhi že zdaj? Da bo država čeznjo, če kmalu ne rodi pametne ideje za prihodnost, dokončno potegnila križ. Tačas, ko v TET delajo račune z biomaso in premogom, se drugemu koncu Slovenije nasmiha Južni tok, dokaz, da se na državni ravni celo okrog denarja poenotijo prej kot okrog Zasavja. Je za to krivo pomanjkanje znanja dvesto trboveljskih termašev ali je njihov molk cena, ki so jo pripravljeni plačati za to, da rešijo sebe? Le komu bodo termaši, HSE in vladna politika v reševanje prepustili 600 delovnih mest zasavskih knapov?

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela