Večna naloga: izvoz

Mi ne bomo natakarji, mi bomo industrijska družba, so nas učili v socialističnih časih, ko so z nacionalizacijo združili takratno akumulacijo v korist industrijskih, šolskih, zdravstvenih in podobnih reči. In bila bi laž, če bi trdili, da Slovenija tedaj ni postala industrijsko in izvozno uspešna.

A izvoza so se učili tudi v sestrskih republikah in po svetu sploh. Konkurenca je postajala trša. V Ameriki so že tedaj pisali knjigo o mejah gospodarske rasti. Zahod se je lotil izvoza umazane industrije in čiščenja okolja. Naša industrija je bila še naprej glavni izvoznik in s tem edini resni dobavitelj deviz ter tudi na poti v samostojnost najmočnejša gospodarska opora. Od zamisli, da bomo za Vzhodnjake postali podobno finančno središče kot Švica, so ostali le načrti in jeza na LB.

V devetdesetih letih smo tudi pri nas začeli slovesno podirati tovarniške dimnike. Ne bomo trdili, da je bilo škoda prav vsake takrat podrte »grajzlarije«, saj se je večina preostale industrije dokopala do višje ravni, do izdelkov, ki so povečali izvozni izkupiček in BDP. A izginile so tudi razne Iskre ali pa so se selile v tuje roke. Največja škoda pa je, da na ledinah ves ta čas ni zraslo kaj velikega, novega. Tako smo se tedaj šele po dolgi petini stoletja s količino industrijske proizvodnje znova dokopali do ravni, kakršno je bila slovenska industrija zmožna doseči že v najboljših letih samoupravnega socializma. Vključevanje in priključitev k evru pa je ustvarilo poltretje leto neslutene izvozne rasti. S poslavljanjem od tolarja so se nam nenadzorovano odprle tuje finančne pipe, in to na stežaj, ker so tudi svetovni bankirji prav tedaj pri sebi izgubili vsako mero. Denar je lil, nas zalil, nato pa usahnil. In zdaj smo z obsegom industrijske proizvodnje spet le tam, kjer smo bili že v socializmu, z brezposelnostjo bistveno više, z izvozom vendarle še vedno nad ravnijo leta 2005, s potrebami na nebu.

Zdaj ves svet razmišlja, kako naprej. Kaj prodajati, od česa še naprej (dobro) živeti. Kdor nima tiskarne dolarjev, kdor nima nafte, mu hočeš nočeš ostane zlasti industrija. Toda medtem je velik del zahodne proizvodnje prevzela Azija, ki dela pogosto neznosno ceneje, tudi zato, ker manj gleda na okolje. In se je Zahod domislil, da bi predpisal svetu obvezna merila za zmanjševanje izpušnih plinov. Pri izdelavi takšnih čistejših strojev, od peči do avtomobilov, se očitno še čuti konkurenčne, bolj umazane pa znajo delati že tudi drugi. A za takšno nedavno københavensko dresuro se ni zanimal ne ves Vzhod ne ves Zahod, v vsakdanji praksi tudi Slovenija ne.

Recepti za večji izvoz so znani: zanimivejši izdelki in novi trgi. Iskanje novih trgov vsekakor obeta hitrejši učinek kot ustvarjanje čisto novih zanimivih izdelkov. Zunaj Evropske unije gre le 30 odstotkov našega izvoza. Pri iskanju trgov gospodarstvo ob davčnih olajšavah že dolgo predlaga in pričakuje pomoč vlade in zunanjega ministrstva, a se s tem sodelovanjem prav pogosto ni pohvalilo. Kaže, da se je zdaj nekaj spremenilo, saj je sama vlada, namreč novopostavljeni direktorat za gospodarsko diplomacijo na zunanjem ministrstvu, domačemu gospodarstvu ponudil pomoč. Gospodarska diplomacija postaja najpomembnejša sestavina v sodobni diplomaciji, je na Brdu ugotovil zunanji minister ter dodal: »Zato moramo odslej pri pridobivanju poslov aktivno pomagati določenim podjetjem z iskanjem poslovnih priložnosti za slovensko gospodarstvo, za razvoj Slovenije.«

Iz sredinega Dela.