Tiskane izdaje
Ljubljana - Letošnjega pohištvenega sejma v Ljubljani se bo udeležilo 206 podjetij iz 20 držav, med njimi tudi 119 iz Slovenije. Še pred štirimi leti je bilo na sejmu 205 slovenskih podjetij, kar kaže na zaton slovenske pohištvene industrije, ki po mnenju naših sogovornikov ni naključje. Šepata tako gospodarska strategija na tem področju, kot politika pohištvenih podjetij, ki ne razumejo sodobnih tržnih pristopov.
V slovenski pohištveni industriji težko govorimo o oblikovanju, kar je eden od razlogov, zakaj je zaton te gospodarske panoge v zadnjih desetletjih logičen, meni direktor Gigodesigna Miha Klinar. Za nizkotehnološke in srednjetehnološke panoge, ki prevladujejo v slovenski industriji, je oblikovanje največji diferenciator, celo pomembnejši od tehnoloških in katerihkoli drugih vlaganj. Najboljši dokaz za to je uspešna italijanska pohištvena industrija.
In zakaj je tako pomembno, da imamo izdelke, ki so drugačni od konkurence? »Če proizvajate enak izdelek kot konkurenca, ne morete generirati dodane vrednosti, ki jo vračate nazaj v razvoj. Samo s prodajanjem delovne sile in tehnologije danes nobeno podjetje ne more več nastopati na konkurenčnih trgih,« pravi Klinar.
Trenutno je na trgu malo slovenskih proizvajalcev, pa še ti so majhni, večina velikih je v minulih dveh desetletjih propadla. Vzrok je neprimeren odnos države do delovno intenzivnih panog. Brez vlaganj v razvoj ni mogoče ostati na zahtevnem globalnem trgu, meni direktor združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS Igor Milavec. »V lesni in pohištveni industriji smo od leta 2008 izgubili že več kot deset tisoč delovnih mest, od tega pet tisoč v pohištveni industriji. Slovenska pohištvena podjetja se na globalnem trgu srečujejo s konkurenco, ki ima neprimerno nižjo ceno dela in s konkurenco, ki se je že prestrukturirala in se zdaj hitreje razvija, kot denimo Poljska.«
Franc Pohleven iz ljubljanske Biotehniške fakultete se strinja, da je za propad kriva zgrešena gospodarska politika. Kot majhna država lahko na globalnem trgu konkuriramo le na področju, kjer imamo naravne danosti, kot je les, ki ga lahko predelamo v izdelke z malo energije. Slovenci smo se z nesmotrno gospodarsko politiko po osamosvojitvi naslonili na težko, umazano industrijo, ki je prešla v roke tujcev, naravnih virov pa nismo podprli, ali pa smo jih videli le kot energetski potencial, s katerim oskrbujemo energetsko pogoltno in okoljsko sporno proizvodnjo. »Za zgrešeno politiko države do lesne industrije niso krivi tajkuni, ki bi podjetja za dobro ceno gotovo prodali tujcem, le da ti niso videli interesa, da bi ta podjetja odkupili. Namesto njih so raje kupovali energetsko potratno industrijo, za katero Slovenija nima niti surovin, niti lastnih energentov.
Politika je podpirala gozdarstvo, biomaso, plastiko in pretirano pasivnost objektov,« navaja Pohleven, ki v prihodnje ne vidi možnosti, da bi se razmere bistveno izboljšale, saj lesarji v vladi nimajo niti svojega resorja, čeprav na leto razpolagamo s 6 milijoni kubičnih metrov lesa. »Potrebne bi bile sistemske rešitve z uvedbo umne cenovne politike. Leseni izdelki bi morali imeti ceno, ki si jo glede na reševanje okolja zaslužijo, medtem ko bi morala biti v ceno izdelkov iz nelesnih materialov vključena tudi škoda, ki jo s proizvodnjo povzročijo okolju. To pomeni, da armirana betonska hiša ne more biti cenejša od lesene, in tudi plastično okno ne od lesenega,« pravi Pohleven.
Sodelovanje z oblikovalci prinaša uspehe
Na pogorišču velikih pohištvenih proizvajalcev se rojevajo novi, manjši in drznejši z uspešnimi poslovnimi strategijami. Eno takšnih je podjetje Donar, ki sodeluje s številnimi priznanimi domačimi in svetovnimi oblikovalci. S svojimi ergonomskimi stoli prav zdaj opremljajo dansko javno upravo, prodirajo pa tudi v Avstralijo. V Londonu so bili deležni velike pozornosti s sestavljivo sejno sobo »Room in room«, ki jo lahko hitro postaviš v katerikoli prostor. »Z našim primerom želimo prepričati slovensko pohištveno industrijo, da gre v napačno smer, ker ne vlaga v razvoj. Slovenci smo postali podizvajalci, delamo po načrtih drugih. Znamo dobro narediti, ne znamo pa lastnega znanja in razvoja pravilno zapakirati in prodati v tujini. V Donarju smo se že v začetku odločili, da bomo izdelke prodajali pod lastno blagovno znamko, veliko pozornost posvečamo tudi trajnostnemu razvoju,« je povedal direktor podjetja Matej Feguš.
Na sejmih vidimo, česa nam ni več treba delati
Pohištvena industrija ne razume sodobnih tržnih strategij. Diferenciacija v nizko- in srednjetehnoloških panogah kot je pohištvena pomeni, da ne moremo preprosto oditi na sejem in pogledati, kaj so naredili drugi, nato pa enako delati tudi sami. Na sejmih vidiš, česa ti ni treba delati, ker so to že drugi naredili, sami pa bi morali narediti nekaj drugega. Za industrije, kjer imajo večje vložke v raziskave in razvoj kot v oblikovanje, kot so avtomobilska, letalska industrija in informacijska tehniologija, pa ima oblikovanje drugačno vlogo, bolj podrejeno funkciji izdelka, pravi Klinar.
Tržne priložnosti so pri dražjem, po naročilu izdelanem pohištvu in v novih oblikah trženja, kjer se uporablja sodobne informacijske tehnologije.
