Vihar odklonilnih stališč do nemško-francoskega pakta konkurenčnosti

Bruselj - Sporni nemško-francoski »pakt za konkurenčnost«, ki naj bi ga evrska skupina sprejela v zameno za privolitev Berlina v okrepitev evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF), je bržkone zgolj poskusni balon, s katerim želita renski sosedi otipati utrip sočlanic, da bi ob uri odločitve, ki bo napočila na vrhu valutnega kluba - ta bo 11. marca v Bruslju, je sporočil predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy - iztržili čim več koncesij, predvsem pa dve ali tri bistvene. Le tako je mogoče pojasniti, zakaj sta kanclerka Angela Merkel in predsednik Nicolas Sarkozy na seznam šestih točk zapisala tudi zahteve, kakršni sta odprava usklajevanja plač z inflacijo ali pa določanje enotne osnove davka na dohodek podjetij, kar je hipoma sprožilo odklonilna stališča predsednikov vlad Belgije, Luksemburga, Španije, Portugalske, Irske, Avstrije, Poljske in Slovaške.

Še bolj vroče je bilo v evropskem parlamentu, kjer so odločno obsodili soliranje največjih članic. Celo vodja poslanske skupine evropske ljudske stranke (EPP) Joseph Daul, politični somišljenik francosko-nemškega dvojca, je zatrdil, da članice Unije ne bi smele ničesar vsiljevati drugim. Strasti v avditoriju so se tako razvnele, da je malone izgubil živce celo vselej uglajeni in mirni predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy. Vztrajal je, da na vrhu niso razpravljali o »nobenem načrtu ali predlogu«, potem pa odločno - z besedami »jaz sem bil tam, ne vi« - povsem nediplomatsko zavrnil vodjo socialistov in demokratov (S&D) Martina Schulza, ki mu je mahal z dokumentom.

V velikem barantanju, ki se bo stopnjevalo do vrha evrske skupine, najverjetneje pa tudi do naslednjega zasedanja evropskega sveta (24. in 25. marca), na katerem bi dokončno potrdili dogovore, je Nemčija najbolj zainteresirana, da vse članice evrske skupine vključijo v ustavo »mehanizem opozarjanja na (javni) dolg«. Ta po paktu stabilnosti in rasti, ki države zavezuje k javnofinančni disciplini, ne bi smel preseči 60 odstotkov bruto proizvoda. A čeprav prag javnega dolga sodi med konvergenčna merila po maastrichtski pogodbi, ki jih morajo izpolnjevati prevzemnice evra, ga večina držav že ob ustanovitvi valutnega kluba (1999) sploh ni upoštevala, tedanje zatiskanje oči pred visoko zadolženostjo pa je povzročilo, da zdaj samo pet od 17 članic evrske skupine, pa še to povečini novinke, spoštuje ta pogoj. Kar v štirih članicah dolg presega letni bruto proizvod, v Grčiji bo celo dosegel 150 odstotkov.

Evropska gospodarska velesila je zainteresirana tudi za »prilagajanje pokojninskih sistemov demografskim dejavnikom«, kar po neuradnih razlagah nikakor ne pomeni, da bi vse države morale starostno dobo za upokojitev premakniti na 67 let, kot velja v Nemčiji, temveč predvsem vzpostaviti pravilo, po katerem bo čas prehoda v pokoj odvisen od demografskih sprememb. A to bi prej ali slej pripeljalo do zvišanja starostne meje za upokojitev, čemur za zdaj nasprotujeta predvsem Avstrija in Luksemburg. Manj manevrskega prostora bo pri »določanju skupne osnove za davek na prihodek podjetij«, saj ga je možno razumeti tudi kot poskus opredeljevanja enotne davčne stopnje, zato je Irska že opozorila, da ne bo dovolila dviga minimalne obdavčitve (12,5%), pri kateri je Dublin vztrajal celo med pogajanji o reševalnem svežnju (67,5 milijard evrov), ko je bil pritisnjen ob zid. Največ nasprotovanja pa sproža predlog za »odpravo usklajevanja mezd oziroma plač z inflacijo«, ki sta ga že med bruseljskim vrhom zavrnila Belgija in Luksemburg ob podpori Španije in Slovaške.

Že delna analiza šestih točk »pakta za konkurenčnost« - med njimi sta tudi morda manj problematični sporazum o medsebojnem priznavanju diplom in poklicnih kvalifikacij, čeprav se nekatere države bojijo navala cenejše delovne sile, in vzpostavitev državnih kriznih mehanizmov za banke -, jasno kaže, da bo boj za koncesije trd in negotov. Toda potrditev ključnih točk pakta, v katerih kanclerka Merklova vidi jamstvo za bolj konkurenčno evropsko gospodarstvo brez nevarnosti ponavljanja javnofinančnih zdrsov, ki so zamajali temelje nekaterih držav, je očitno cena za privolitev Nemčije v okrepitev EFSF.

Reševalni sklad, ki načeloma lahko mobilizira do 440 milijard evrov, dejanska zmožnost pomoči pa zaradi previdnostnih pravil dosega komaj 250 milijard, naj bi dvignili do nominalne vrednosti (440 milijard), ni pa še soglasja, kako bi to dosegli. Ena od idej, ki so ji po navedbah Reutersa naklonjeni prav v Berlinu, je, da bi države, ki se ponašajo z najvišjim ratingom (AAA), mednje poleg Nemčije sodijo še Francija, Nizozemska, Luksemburg, Avstrija in Finska, povečale vrednost poroštev, preostalih enajst članic, ki nimajo tolikšnega ugleda - med njimi je tudi Slovenija - pa bi razliko doplačalo. A to bi pomenilo ustvarjanje dveh taborov v doslej enakopravni evrski skupini, zato ta metoda okrepitve EFSF ni verjetna. Med predlogi je tudi širša paleta aktivnosti reševalnega sklada, da bi lahko kupoval obveznice zadolženih članic valutnega kluba, ki jim cena pada, ali pa jim omogočal posojila za nakup zadolžnic.

Razprave o francosko-nemškem paktu in okrepitvi EFSF se bodo začele že prihodnji teden, ko se v Bruslju sestajajo finančni ministri evrske skupine, za njimi pa še svet EU. Po srečanju najvišjih državnikov valutnega kluba, ki so se doslej zbrali samo enkrat, namreč sredi finančne krize oktobra 2008, pa naj bi končne odločitve padle na rednem pomladanskem zasedanju evropskega sveta konec marca, ko Angelo Merkel in njeno stranko CDU čakajo volitve v treh zveznih deželah, komaj dva dni po vrhu EU tudi v strateško pomembnem Baden-Württembergu. Prav zato bo nemška kanclerka v Bruslju zagotovo poskušala doseči čim ugodnejši izplen za domačo politično rabo.