Tiskane izdaje
Prenovljena priporočila, kako naj se v kriznih časih uredijo prejemki vodilnih v javnih družbah, torej podjetjih, ki so na borzah, je sprejela tudi evropska komisija in od članic pričakuje, da jih bodo do konca leta posvojile. Vedno znova, tudi zdaj, je v ospredju temeljna uganka: kakšna naj bo struktura teh prejemkov, kdo naj o njej odloča in kako naj se ti podatki razkrijejo? A tudi Evropska konfederacija združenj članov upravnih odborov in nadzornih svetov (ecoDA) opozarja, da je zelo pomemben dobro uravnoteženi paket teh menedžerskih prejemkov.
Zato so v Evropi pomembni klici k takšnim plačnim paketom vodilnih, saj bi se tudi tu zlahka znašli v položaju, ko bi krotili variabilne dele prejemkov in obenem spregledali, da jim je te uspelo hkrati že nadomestiti v fiksnem delu plačil. Tudi EU poziva, naj bi v prihodnje menedžerji delnice in delniške opcije, ki jih dobivajo kot variabilni del svojih prejemkov, prodali šele po določenem tri- ali petletnem obdobju. Zato, da ne bi uprave vplivale na cene delnic na borzi in tako ustvarjale njim prilagojenega navideznega razvoja podjetij.
Veliko evropskih priporočil je že del slovenske spremenjene zakonodaje (ZGD-1C), ki je bila sprejeta letos, prevzel pa jih bodo tudi kodeks upravljanja javnih delniških družb, ki je prav zdaj v spreminjanju. Ena teh sprememb, ki je pri nas že zakonska norma, je tudi določilo, naj o direktorskih prejemkih odločajo delničarji na delničarskih skupščinah. Drugo vprašanje je, ali bodo delničarji, še zlasti v družbah z razpršenim lastništvom, to možnost sploh izkoristili, saj je doslej tudi ob drugih, še bolj elementarnih delničarskih pravicah niso. Ali pa so bili, nepovezani in nepomembno majhni, kratko malo izigrani. Izrecno poudarjanje, naj si vodilni menedžerji ne določajo sami svojih plačil, je pomembno tudi za naše razmere. Novodobnih enotirnih uprav je pri nas kar nekaj, s tem pa tudi vsaj formalnega nadzora v obliki nadzornih svetov še manj.
Toda dvomi dela stroke, da dodatno državno urejanje plačne politike za vodilne v podjetjih, pri nas zlasti državnih, ne bo čarobno uredilo te problematike, niso osamljeni. Zato je bojazen, da ti posegi lahko vodijo v uravnilovko menedžerskih prejemkov in s tem v še manj kompetentni menedžerski kader, precejšnja.
Seveda menedžerski ceh ni vsemogočna in a priori velikega zaupanja vredna institucija: nedavna slovenska raziskava je pokazala, da menedžmentu zaupa manj kakor polovica Slovencev. Gotovo bi bili vodilni v podjetjih, doma in po svetu, večjega zaupanja vredni carji, če bi znali še bolj kakor poslovne zmage prepričljivo prenesti krizne čase in svoje napake. Toda poraze in lastno nesposobnost praviloma kaj hitro prevalijo na ramena odpuščenih delavcev, sami pa pričakujejo pogodbeno določene milijonske odpravnine. In tako so, namesto da bi bili vitki menedžerji prihodnosti, le zavaljeni direktorski carji.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
