Ljubljana - Potem ko je Mercator od NLB odkupil 6-odstotni delež Petrola in je lahko uveljavil svoje glasovalne pravice že takoj na včerajšnji Petrolovi skupščini, je ta med drugim sprejela tudi sklep, da bo v nadzornem svetu največje naftne družbe v naslednjem mandatu sedel tudi predsednik uprave Mercatorja Žiga Debeljak. Debeljak je zagotovo lahko učinkovit nadzornik Petrola, se strinjajo poznavalci; ne nazadnje že več kot tri leta vodi celo večjo trgovsko družbo s prodajnim programom, ki je v delu identičen Petrolovemu, Petrol pa zelo dobro pozna, saj z njim tesno poslovno sodeluje. Prav zato je ustrezno vprašanje, ali ne gre pri tokratni kadrovski potezi za konflikt interesov.
Naj spomnimo, da so poslovne stike med obema trgovskima družbama utrdili že predhodniki sedanjih uprav novembra leta 2004 s podpisom pogodbe o dolgoročnem sodelovanju. Od nje so pričakovali povečanje medsebojnih dobav (Mercator je poglavitni dobavitelj Petrolovih trgovin Hip Hop, naftni trgovec pa partnerja oskrbuje z gorivom), postavitev skupnih bencinskih črpalk in poenotenje plačilnih kartic. Velikopotezni načrti se sicer niso uresničevali s predvideno dinamiko, prodaja blaga za široko porabo na Petrolovih bencinskih servisih pa je vendarle postajala čedalje pomembnejši del Petrolove dejavnosti. Po podatkih za leto 2008 je družba z njo ustvarila že skoraj petino celotnih čistih prihodkov brez trošarin. Težko bi dokazali tezo, da je Petrol med ključnimi konkurenti Mercatorja (pri prodaji živil in izdelkov za vsakdanjo rabo imata zelo različno prodajno strategijo, cene in ciljno skupino potrošnikov), spomnimo pa se, da se je Petrolova trgovska potenca najbolj izrazila v razpravah o obratovalnem času trgovine (ko sta z Mercatorjem stala na nasprotnih bregovih).
Nanizana dejstva postavljajo vprašanje, kako lahko Žiga Debeljak hkrati zagovarja koristi »svoje« trgovske družbe in bedi nad interesi družbe, ki jo nadzira (s katero tekmuje za potrošnika ter je hkrati njen dobavitelj in kupec). Obrnili smo se na uglednega pravnika Boruta Bratino, a se vsebinsko ni želel opredeliti, napotil pa nas je na predpise, ki obravnavajo tovrstno združljivost funkcij. Zakon o gospodarskih družbah med drugim naniza pogoje, ki jih mora izpolnjevati član nadzornega sveta delniške družbe (npr. omejitev števila nadzorniških funkcij, navzkrižno članstvo) in s temi Debeljak očitno nima težav.
Na tanjšem ledu pa je, ko pobrskamo po 41. členu istega zakona. Ta določa konkurenčno prepoved. Poenostavljeno: zakon določa, da določen krog vodilnih ljudi v družbah ne sme opravljati določenih vodilnih funkcij v konkurenčnih družbah. Ostrina prepovedi je odvisna od stopnje konkurenčnosti teh družb. Člen, ki je sicer dokaj jasen (je pa seveda konkurenco med družbama treba dokazati), po besedah pravnih strokovnjakov v praksi doslej ni bil veliko uporabljan, saj o sankcijah za kršitev (odškodninska odgovornost ali izključitev iz družbe) še ni bilo slišati. »Padalo«, ki ga priznavajo pravniki v okoliščinah, ko bi moral nadzornik odločati o pogodbah ali poslih, ki se nanašajo na njegovo matično družbo, je, da se vzdržijo glasovanja. A kakor koli: če ni tožnika, ni sodnika, tožniki pa so v tem primeru lahko le delničarji.
Drugi akt, ki se dotika iste tematike, je kodeks upravljanja javnih delniških družb (obe omenjeni družbi sta na borzi), ki so ga podpisali Ljubljanska borza, Združenje članov nadzornih svetov in Združenje Manager. Med drugim določa, da člani nadzornega sveta ne smejo opravljati vodilnih ali vodstvenih funkcij ali svetovalnih nalog za konkurenčne družbe. To je sicer le priporočilo, ki pa ga resne družbe - spoštujejo.
Obrnili smo se tudi na direktorja urada za varstvo konkurence Janija Soršaka. Povedal je: »Ko smo na hitro pogledali zadevo, se nam izvolitev v nadzorni svet ne zdi sporna, res pa vseh podrobnosti še ne poznamo. Jo pa bomo dodatno preverili. Iskreno rečeno nas v tem primeru bolj zanima povezava Petrol-Istrabenz, in to zaradi energetike.«
Iz sredine tiskane izdaje Dela