Vsi vedo vse o vseh

Puljenje za 40-milijonski Elesov kolač, predvsem za tako imenovano terciarno minutno rezervo, je znova v vsem njenem blišču razkrilo slovensko (ne)kulturo izbiranja ponudnikov določenih storitev z javnimi razpisi.

Objavljeno
14. september 2009 21.20
Majda Dodevska
Majda Dodevska
Letos naj bi Elektro Slovenije (Eles) sistemske storitve prvič iskal na preglednem razpisu, na katerem bi se prvič enakovredno pomerili domači in tuji ponudniki - tako so vsaj zatrjevali odgovorni. Pa vendar je puljenje za 40-milijonski Elesov kolač, predvsem za tako imenovano terciarno minutno rezervo, znova v vsem njenem blišču razkrilo slovensko (ne)kulturo izbiranja ponudnikov določenih storitev z javnimi razpisi.

Poleg umazanega obmetavanja v javnosti in v zakulisju so se nepravilnosti pojavile že na samem začetku. Skoraj gotovo je namreč, da so, vsaj v prvem delu razpisa, iz Elesa uhajale informacije o ponudnikih. Da vsi vedo vse o vseh, je lahko po pogovoru s prijavljenimi sklepal tudi zunanji opazovalec. Do enakega sklepa so menda prišli tudi na Elesu, kjer so, kot je slišati, v drugem delu prijave obravnavali pod precej strožjimi pogoji kot na začetku. Eles je tudi - kljub jasnim razpisnim pogojem - prijavljene večkrat pozval, naj dokažejo, da te pogoje izpolnjujejo, zaradi česar je celo prestavil za petek načrtovano avkcijo. Enak poziv je še enkrat naslovil na izbranega ponudnika terciarne rezerve - potem ko je bil že izbran! Za zdaj kaže, da je Eles k avkciji pripustil vse ponudnike zato, da bi se avkcije udeležilo čim več ponudnikov in da bi bil tudi pritisk na ceno večji (kljub temu da vsi menda pogojev sploh niso izpolnjevali).

Neverjetno pa je to, da so se nekaj ur pred javno objavo rezultatov avkcije pri direktorju direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo Janezu Kopaču sestali predstavniki Holdinga Slovenske Elektrarne (HSE), Gen Energije in nadzornega sveta Elesa. Uradno je šlo za informativni sestanek, na katerem se je Kopač želel zgolj seznaniti z rezultati avkcije. Četudi verjamemo uradni razlagi, je takšen sestanek, na katerem je mena prišlo tudi do poskusa vplivanja na rezultat in kjer so se nekateri od sodelujočih z rezultati avkcije seznanili prej kot drugi, nedopusten. Če sta si Eles kot samostojni gospodarski subjekt in direktorat zares prizadevala za pregledno avkcijo, bi se moral tudi direktorat z rezultati avkcije seznaniti takrat kot vsi drugi.

Podobni sestanki na ministrstvu za gospodarstvo, ki so bili namenjeni predvsem delitvi kolača, so namreč poznavalcem elektrosektorja že znani iz preteklosti. Zaradi takšnega dogajanja tako postanejo bolj verjetna tudi namigovanja, da se je ministrstvo vmešalo tudi v samo izbiro ponudnikov. Naj ob tem spomnimo tudi na dejstvo, da so se menda domači ponudniki poskušali dogovoriti za skupen nastop na avkciji, s čimer bi zlahka izrinili tuje konkurente (takšno sodelovanje je menda zeleno luč dobilo tudi pri varuhu konkurence), vendar neuspešno. Če so si torej akterji prizadevali Elesove milijone ohraniti doma, bi bil torej dogovor enostaven in pregleden. Še posebej zaradi dejstva, da je v zadnjem času menda prišlo do otoplitve odnosov med nekaterimi ponudniki in ministrstvom za gospodarstvo.

Cena sistemske rezerve vpliva na ceno omrežnine, ki jo plačujemo kot dodatek k ceni električne energije, zato je čim nižja cena v interesu vseh. Kljub temu da so se na Elesu menda trudili izpeljati pregledno avkcijo, se jim je pri tem vendarle nekoliko zalomilo - zapletli so se ravno v svoja lastna prizadevanja, svoj lonček pa je, kot kaže, pristavila tudi politika. S tem pa se je tudi tokratni razpis skorajda postavil ob bok drugim najpreglednejšim poslom stoletja.

Iz torkovega Dela.