Brdo pri Kranju – Po konferenci je slovenski minister za promet Patrick Vlačič povedal, da so ustanovili delovno skupino, ki se bo ukvarjala z infrastrukturo, njenim upravljanjem in promocijo na trgih prevoznih storitev. Na desetem evropskem prometnem koridorju je z razpadom Jugoslavije promet tako rekoč zastal. Leta 1988 je šlo čez mejno železniško postajo Dobova osem milijonov ton blaga, predlani pa 1,9 milijona. Na X. koridorju se opravi samo desetina prevozov, ki jih med Münchnom in Istanbulom opravi IV. koridor, ki je 900 kilometrov daljši in vodi čez Madžarsko. Tržni delež železnice je v tovornem prometu med Nemčijo in Turčijo s severa proti jugu od pet do šest odstotkov in v nasprotni smeri od enega do dva odstotka, povprečno pa po Vlačičevih besedah okrog tri odstotke.
Tekma z drugimi
načini prevoza
Na konferenci za novinarje je Tomas Spiegel iz avstrijskega prometnega resorja povedal, da ni pravo vprašanje konkurenca med obema železniškima koridorjema, temveč tekma z drugimi načini prevoza. Turški minister za promet Binali Yildirim in Jürgen Papajewski z nemškega prometnega ministrstva sta, kot vsi udeleženci konference, kot glavno oviro omenila dolgotrajno kontrolo na meji. Na IV. koridorju gre za eno samo kontrolno točko na turško-bolgarski meji, na X. koridorju pa so poleg te še tri mejne kontrolne točke med Slovenijo, Hrvaško, Srbijo in Bolgarijo. Ob takih ovirah je tudi promocija težavnejša.
Železniška infrastruktura na X. koridorju je čedalje bolj zastarela; bolgarski državni sekretar na prometnem ministrstvu Ivailo Moskovski je povedal, da bo pri njih treba urediti vse proge, nekaj projektov je pripravljenih, izvedba pa je odvisna od evropskega denarja. Če tega iz kohezijskih skladov ne bo, potem s posodobitvami ne bo nič. Pri obnovi prog imajo na Hrvaškem po besedah njihovega ministra za promet Božidarja Kalmete vso podporo EU. Minister je posebej poudaril pomembnost železniške infrastrukture za vse gospodarstvo in odlično potezo, ki je bila na pobudo Patricka Vlačiča storjena z ustanovitvijo združenja slovenskih, hrvaških in srbskih železnic Cargo X.
Pobuda za vrnitev tovora na X. koridor ni nova. Po polletnih pripravah je zadnjega septembra 2004 z ljubljanske železniške postaje na 1450-kilometrsko neprekinjeno pot proti Istanbulu namreč odpeljal prvi redni tovorni blok vlak med Evropo in Azijo. Vlak East Express (EE), ki je šestdeseturno vožnjo opravljal enkrat na teden in ta je bil najkrajša povezava med Turčijo in Srednjo Evropo.
Skrajševanje potovalnih časov
Prvi poskus z EE je potem zamrl, znova pa vzplamtel štiri leta pozneje, konec marca 2008, ko je Europe Intermodal, skupno podjetje slovenskega podjetja Adria Kombi ter nemškega Kombiverkehr uvedlo vlak Bosporus-Europe Express (BEEX), med največjim kontejnerskim terminalom v Istanbulu Halkali, Ljubljano in Münchom. Leto pozneje, sredi marca 2009, so s promocijsko 35-urno ekspresno vožnjo tovornega vlaka med Ljubljano in Carigradom železničarji dokazali, da je 60-urni potovalni čas mogoče v resnici za polovico skrajšati.
Dve Siemensovi lokomotivi, električna večsistemska in tiha dieselska, sta bili v eksperimentalne namene potrebni, da na mejah med različnimi železniškimi upravami, z različnimi načini električnega napajanja in na neelektrificiranih odsekih, lokomotiv ne bi bilo treba menjati. Na mejah so bili posebej hitri postopki dogovorjeni samo za to poskusno vožnjo, je pa minister Patrick Vlačič včeraj zatrdil, da se sedaj potovalni časi vlakov že približujejo štiridesetim uram. Na SŽ so potrdili, da bosforski tovorni ekspres vozi dva do trikrat na teden.
Vzporedno je lani hitro dozorela ideja o povezovanju srbskih, hrvaških in slovenskih železnic, tako da je bilo jeseni ustanovljeno združenje Cargo X., katerega poslanstvo je optimizacija poslovnih procesov in s tem povečevanje konkurenčnosti koridorja. Vlak iz srbskega Paraćina v Sežano je včasih ponavadi potreboval več kot 30 ur, prvi novi vlaki so imeli tranzitni čas od 20 do 21 ur. Brez kakršne koli naložbe v infrastrukturo, izključno z organizacijo in sodelovanjem.