Tiskane izdaje
Trditev, da je mogoče probleme med Slovenijo in Rusijo glede gradnje plinovoda Južni tok rešiti v zelo kratkem času, je podcenjevanje zdrave pameti. Južni tok je le ideja, je te dni izjavo nekdanjega ministra za gospodarstvo v medijih zavrnil vršilec dolžnosti direktorja direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo Janez Kopač.
Še več, Janez Kopač, ki je v petek sodeloval pri pogovorih s predsednikom uprave Gazproma Aleksejem Millerjem, je poudaril, da v Sloveniji nihče ne ve niti tega, koliko plina naj bi transportiral Južni tok in kje čez slovensko ozemlje naj bi natanko šel. Poleg tega, da študija izvedljivosti projekta sploh ni bila opravljena, so znane samo neuradne ocene o dobrih tridesetih milijardah kubičnih metrov plina na leto in o vrednosti približno 20 milijard dolarjev. Kako je potemtakem sploh mogoče govoriti o kakršnem koli sporazumu?
Pa vendar se zdi, da so Rusi v petek v Slovenijo prišli pod vtisom, da so tik pred podpisom sporazuma, in so bili nemalo presenečeni nad tem, da je menda slovenska stran hotela pregledati tudi vsebino tisti točk, o katerih da sta prejšnja vlada in Gazprom menda že dosegla dogovor. Nekdanji minister Andrej Vizjak trdi, da je bilo precej že dogovorjeno, vendar ni nobenega (vsaj javnosti znanega) papirja z zavezami in bi sedanja vlada, če ne bi zahtevala ponovnega pregleda dogovorov, morda kupovala mačka v žaklju.
Če držijo informacije o neuradnih dogovorih, potem ni presenetljivo, da so Rusi vztrajali pri natanko določenih delničarjih nove družbe (med njimi so menda tudi nekatere družbe, ki jim Rusi precej zaupajo), pri večinskem lastništvu v skupni družbi in posledično tudi neposrednem nadzoru nad tranzitom plina skozi Slovenijo in nad samim plinovodom. Pri tem je treba opozoriti, da v strateških načrtih Geoplina predvideni novi plinovod pravzaprav teče po poti, ki velja za potencialno traso Južnega toka skozi Slovenijo. Zakaj ne bi torej Gazpromu za transport plina skozi Slovenijo kratko malo ponudili teh zmogljivosti?
In na koga Gazprom s pogajanji in poznejšimi grožnjami o umiku pravzaprav pritiska – na Slovenijo? Ali pa se s Slovenijo pogaja tudi (ali zgolj zato) da bi pritiskal na Avstrijo, kakor je bilo pred časom že slišati v tujini?
Pri tem je treba znova opozoriti, da tudi v Sloveniji ni enotnega stališča o gradnji Južnega toka. Vsi se sicer strinjajo, da moramo diverzificirati energetske vire in projekte, ki bi nam to omogočili. Vendar pa se še vedno ne moremo dogovoriti, da bi pred ruskim medvedom nastopali enotno – medtem ko poskuša za energetiko pristojni minister v pogajanjih z Rusijo postaviti čim bolj jasna pravila, pa na drugi strani predsednik države, verjetno pri poskusu, da bi presegel notranjepolitične bitke za prevlado v energetiki, na diplomatskem srečanju morda še preveč prijazno pove, da z Južnim tokom ne smemo odlašati. Kakšno korist za širše slovensko dobro pa bi radi dosegli tisti, ki v političnem zakulisju obtožujejo ministra Lahovnika, da poskuša »minirati« projekt Južni tok, in lobisti, ki so Millerja menda lovili celo na poti do letališča, naj si odgovori vsak sam.
Kakšni so torej sklepi obiska Alekseja Millerja pri nas? Zdi se da precej shizofreni. Če se slovenska kura ne bo znala odločiti, v katerem kurniku bi pravzaprav rada spala, da ji bo vedno dovolj toplo, jo bo ruski medved precej zlahka postavil na hladno. Tako ali drugače.
