Zloraba genske tehnologije v kmetijstvu

Ljubljana – »Z genskimi spremembami si multinacionalke prek patentnega prava zagotavljajo primat nad semeni, gledano planetarno,« se je ob polemikah, ki jih je sprožila lani pripravljena sprememba evropske direktive, po kateri bi bile države članice EU same pristojne za odločanje, ali bodo na svojem ozemlju dovolile gojenje gensko spremenjenih organizmov (GSO), odzval dr. Gorazd Pretnar, vodja Laboratorija za mikrobiologijo Zavoda za zdravstveno varstvo Koper. Opozoril je tudi na agresivnost v zakulisju multinacionalk, še posebej ameriškega Monsanta. Decembra lani so ga potrdili tudi na WikiLeaksu objavljeni dokumenti o ameriških pritiskih na evropske države zaradi kljubovanja pridelovanju GSO koruze MON 810. Končni cilj teh močnih družb, ki v spregi s politiko svojih držav prevzemajo »oblast« nad pridelavo hrane, je, da sčasoma obstoječa nespremenjena semena spravijo s trga in tako zmanjšajo njihove količine, da bo svet postal odvisen samo še od gensko spremenjenih organizmov. »Tako bo obvladljiva katera koli politična formacija v kateri koli državi,« je bil takrat kritičen dr. Gorazd Pretnar.

Zdaj za vsiljevanje GSO v našo prehrano vleče primerjavo s spolnostjo. »Dober seks in dobra hrana sta zelo povezana. Fiziološko stišišče seksa in hrane je v limbičnem sistemu naših velikih možganov, kjer je sedež našega čustvovanja. Zato ni čudno, da oboje združujemo v rek: dobra hrana je kot dober seks. Zato se vsi lahko strinjamo, da sta spolni odnos in uživanje hrane intimni dejanji. Po splošno in pravno sprejetih normah je kakršna koli neprostovoljnost pri spolnem odnosu kazensko pregonljivo dejanje. Zelo prostodušno lahko zapišemo na podlagi analogije med seksom in uživanjem hrane, da je vsiljevanje gensko spremenjene hrane enako posilstvu.« In tako kot je večkratno a vselej odklonjeno nagovarjanje k spolnemu odnosu kazensko pregonljivo nasilje, je lahko po njegovem »verbalno vsiljevanje sprejeti gensko spremenjeno hrano na svoj krožnik enako nasilje, ki bi moralo biti sankcionirano na domačih in mednarodnih sodiščih«. In nadaljuje, da »v primeru spolnega nasilja bodisi fizičnega bodisi psihičnega nikomur na kraj pameti ne pade, da bi na sodišču postavil vprašanje, zakaj je žrtev odklonila spolni odnos, ker je samoumevno, da je ne ne«. Zato je, kot poudarja, večinski evropski ne GSO treba razumeti kot varovanje osnovne človekove pravice »nedotakljivosti človeškega telesa, kamor prištevamo tudi čustva; ne glede na škodljivost ali neškodljivost produktov umetno vnesenih genov je predvsem treba spoštovati voljo vsakega posameznika, in to brez ugovora, da v telo vnese to, kar sam izbere«.

Biološko piratstvo

Po Pretnarjevi presoji še nobena tehnologija ni bila tako hitro in celovito zlorabljena, kot je genska tehnologija v kmetijstvu. »Še preden je ta tehnologija imela možnost doživeti racionalni razmislek, je bila oddana v pravno obdelavo. Z legalnimi pravnimi sredstvi so si posamezniki in korporacije prilastili to, kar pripada vsem prebivalcem zemlje. Pravzaprav je to največja prevara v zgodovini človeške civilizacije. Gen, ki se je milijone let oblikoval v eni rastlini, prenesen v drugo rastlino po naravnem pravu, ne more pripasti tistemu, ki je izvedel zgolj prenos. Karikirano povedano je to približno tako absurdno, kot bi zaradi tetovaže umetnik na sodišču zahteval lastninsko pravico nad tetovirano osebo.«

Temu biološkemu piratstvu se je prislinila politika, ki je uvidela priložnost izpolnitve slovitega stavka »kdor nadzoruje hrano, nadzoruje cel svet«, pravi Pretnar. In kjer ni šlo zlepa, je nastopila tiha prisila diplomacije.

»To smo zgolj utemeljeno sumili, dokler za materialne dokaze ni poskrbel Julian Assange ob razkritju depeš ameriške diplomacije. Poznavalci, ki smo na svoji koži preizkusili globalno moč multinacionalk skozi lokalno politiko vseh barv, vemo, da so poleg GSO pesticidi njihova najšibkejša točka. Monsantu so leta 2000 potekle patentne pravice za aktivno snov glyphosate totalnega herbicida roundup. To pomeni, da ga lahko od leta 2000 izdeluje vsakdo. Zato je Monsanto postal življenjsko odvisen od prodaje semen, v katere je vgrajen gen za neobčutljivost proti glyphosatu. Zavračanje gensko spremenjenih rastlin in prepoved uporabe glyphosata bi pomenila najmanj kolaps multinacionalke Monsanto in seveda vse, kar to potegne za sabo: padec delnic, kolaps pokojninskih skladov, pretres kapitala.«

To pojasnjuje, poudarja Pretnar, zakaj se ameriška politika na vse kriplje trudi vsiliti državam EU gensko spremenjeno sojo in koruzo. »Kot najšibkejši člen Unije je v tej zadevi Španija. Assange razkriva mnenje ameriških diplomatov v Španiji v stavku; če pade Španija, pade cela Evropska unija. In španski minister je glasoval za GSO.«

Vezana trgovina s herbicidi

Pretnar nadalje opozarja, da nam večjo grožnjo, kot je sama hrana GSO, z njo v paketu prinaša ameriška prisila množične uporabe herbicida roundup. »Pri tem se zelo zaskrbljen sklicujem na Andrésa Carrasca, ki vodi laboratorij za molekularno embriologijo na univerzi v Buenos Airesu v Argentini. Aprila 2009 je objavil, da herbicid roundup z aktivno snovjo glyphosate povzroča deformacije žabjih in piščančjih embriev. Da ne bo pomote, njegovo delo je bilo objavljeno v ameriški znanstveni reviji Chemical Research in Toxicology. S tem odkritjem so dnevi šteti omenjenemu herbicidu in posledično z njim povezanim gensko spremenjenim poljščinam.«

Po tej objavi, pravi Pretnar, bi se z veseljem ponovno srečal na kolokviju Univerze na Primorskem s prof. Bohancem, »ki je tedaj z vso svojo avtoriteto zagovarjal neškodljivost pesticidov«. Za prof. Bohanca sicer pravi, da je izvrsten raziskovalec, »v svojo škodo in posredno tudi našo pa žal ne zmore za znanost kritično in objektivno presoditi znanstvenega polja, ki mu pripada«.

Slovenska rešilna bilka

Dr. Gorazd Pretnar pravi, da smo lahko iskreno hvaležni Assangeu za razkritje ozadja povezav med multinacionalkami in ameriško diplomacijo, ki je pozvala takratnega predsednika Georgea Busha h gospodarski vojni proti Evropski uniji.