Zmaga neznanja

Ničla, ena sama velika ničla je končni rezultat delovanja neformalnega konzorcija bank upnic razpadle skupine Mesne industrije Primorske. Po mesecih menda zavzetega iskanja rešitve za v dolgovih utapljajočega, so šele zdaj, ko so se po sili razmer začeli stečaji posameznih družb v skupini, zmogli razglasiti poraz. Pripisujejo ga prevelikim razlikam v pogledih na možne rešitve. Natančneje na zadnjo od predlaganih možnih rešitev, s katero bi z novim podjetjem in novim vodstvom nadaljevali zdravo in perspektivno proizvodnjo. Še enkrat se je potrdilo pravilo, da se v Sloveniji dva morda še lahko dogovorita za skupni posel, trije ali več že težko. Tudi, kadar je na dlani, da bi imeli od tega vsi veliko večjo korist, kot če delajo vsak zase. Potem ko so svoje že izgubili delavci družb(e) v stečaju - večina jih je že na zavodu za zaposlovanje - vedno bolj izgubljajo tudi banke upnice in država. Nikomur od omenjenih ne pomaga, če stečajni upravitelji po pregledu obubožanih družb ugotavljajo zgledno opremljenost in urejenost obratov, v katerih bi že jutri lahko pognali proizvodnjo, če bi imeli potreben denar za zagon. Ob nadaljnjem mečkanju bančnikov, ki se jim večinoma ne sanja, kakšna je proizvodnja, kako poteka in zakaj natančno so dajali posojila, bo tudi to premoženje le mrtev, vsak dan manj vreden kapital. Pa bi si od njega, če bi »živel«, lahko poplačali večji del terjatev.



Že dogajanje z 90 tonami mesa v Pomurki je razgalilo katastrofalno podobo neznanja in negospodarnega ravnanja bankirjev. Pa tudi neučinkovitost ljudi v vladi, od ministrov do direktorjev državnih »podjetij« za energetiko, veterino ... Kot da se jih ne tičejo izklapljanja energije in ogrožanje varnosti zaposlenih zaradi neporavnanih računov, ki tudi zaradi ravnanja državne banke in bank v solastništvu države niso mogli biti poravnani.



Ministri, ki so menda kazali pripravljenost pomagati - vsaj tak vtis so poskušali zbujati v javnosti in pri sindikalistih, ki so jih rotili v imenu zgroženih delavcev - so bolj kot ne odpomagali. Zato se niti ni mogoče čuditi, če predstavnik zdaj že razpadlega neformalnega konzorcija bank upnic novinarja vpraša, ali je vlada res bila pripravljena dati za reševanje Mipa dvanajstmilijonsko poroštvo, kakor so brali v medijih. Kdo se zdaj torej spreneveda in kdo je v tej zgodbi večji lažnivi kljukec?



Bi se kaj premaknilo v glavah vseh teh ljudi, če bi obupani delavci, ki že mesece niso prejeli plač, po zgledu puntarskih kmetov (po potrebi) naložili odtajane tone mesa na tovornjake in ga pripeljali pred vrata neodgovorne banke? Tiste, ki ga je pustila propadati in bo zanj brez dvoma račun znova izstavila. Delavcem propadlega podjetja, ki imajo pri njej odprt in zdaj izpraznjen račun? Komitentom, ki ji še zaupajo? Več je vprašanj kot odgovorov v zgodbi propadlega Mipa.



Kaj vse je res od tega, kar so domnevno s svojim početjem zakuhali vodilni in lastniki sesutega Mipa, in kaj je zgolj plod domišljije, podtikanj, nevoščljivosti in privoščljivosti, osebnega obračunavanja zaradi kdove kakšnih zamer, bodo najbrž morali raziskati za to poklicani in usposobljeni. Brez političnega ali kakšnega drugega, prijateljsko-poslovnega usmerjanja in kupčij pod mizo seveda. Enako dobro bi bilo za vse, če bi začeli pospravljati tudi v doslej nedotakljivih bankah, zlasti tistih v (so)lastništvu države, ki morajo imeti natančen pregled nad svojim poslovanjem in poslovanjem tistih, ki so jim še pred meseci na stežaj odpirali posojilna vrata. In so jim nenazadnje tudi v imenu varovanja svojih interesov nameščali drage zunanje svetovalce z dvomljivim slovesom uspešnosti preteklih svetovanj.


Iz sobotne tiskane izdaje Dela.