Slovo od RBD

Pravi feni mehiške skupine RBD, ki je iz telenovele Rebelde skočila v realni svet in v začetku septembra s tremi zaporednimi nastopi napolnila ljubljansko Halo Tivoli, se niso ozirali na nadležni dež, ki je nejevolil njihove starše, ko so čakali, da se prične poslovilni koncert. Z vriski in kriki so pozdravili svoje idole, ko so se pripeljali pred koncertno prizorišče in smuknili v garderobe. Skupina RBD se bo v kratkem razšla, saj so njeni člani utrujeni od napornih turnej in si že gradijo solo kariere. To dejstvo je dalo njihovemu prihodu in koncertu poseben čustven naboj.
Tudi tokrat je izbranim srečnežem uspelo dobiti nadvstopnico meet and greet, ki omogoča srečanje s člani skupine. Čeprav je bilo v torek srečanje bistveno bolj formalno kot med njihovim prvim obiskom, so bili izbranci več kot navdušeni. »RBD so zakon!« nam je po srečanju zaupala skupina deklet, za dodatni opis doživetja pa je že zmanjkalo časa, saj se jim je preveč mudilo na koncert.
Zvezdniki so nastop ponovno začeli z zamudo in nas med čakanjem zabavali z reklamnimi sporočili o krasotah mehiških turističnih destinacij, z opozorili o pasteh prehranjevalnih motenj in reklamo za film Volverte a ver, v katerem nastopa Alfonso Herrera. V tem času smo opazovali fene, ki so se opremili s transparenti, na katerih je pisalo Gracias, kar je razumljivo, saj je mehiški kolektiv močno zaznamoval njihovo otroštvo, jim krojil vrednote in s kilometri lepilnega traku posegel v podobo otroških sob.
Člani RBD so bili že ob prvem obisku Slovenije več kot navdušeni nad odzivom občinstva. Niso se mogli načuditi glasnim krikom, poslikanim in popisanim obrazom, ter skoraj fanatičnemu proženju rok, ki so želele vsaj za trenutek prizemljiti sanje. Odrasleži so bili nad fenomenom RBD nekoliko bolj zadržani, nekateri so ga načelno odklanjali in pripisali splošnemu propadu vrednot in zlomu kulturnega konsenza, drugi so ga sprejeli z znanstveno radovednostjo in pričeli iskati priložnosti za lasten zaslužek, tretji pa so s cigareto v eni in dežnikom v drugi roki stali pred dvorano in nestrpno škilili na zapestno uro.
Sam nastop je bil bolj ali manj podoben prejšnjim. Obiskovalci smo na vso moč prepevali, kričali in ploskali, Dulce, Anahí, Alfonso, Christopher in Christian, pa so korektno odskakljali svojo rutino. Ob zaključku koncerta ni prišlo do konca sveta in potokov solza, ki bi jih ob dejstvu, da se poslavljamo, morda pričakovali. RBDjevci so minutko po zaključku koncerta zapustili dvorano. Otroci pa so polni vtisov in utrujenih nog, poiskali starše, ki so jih v gruči čakali pred dvorano in v avtomobilih.