Na bolniški

Bolniške odsotnosti so v izjemnem porastu. V slabih desetih letih so se izdatki zanje v zdravstveni blagajni povečali za 60 odstotkov. Namesto 200 milijonov bo letos dala za bolniške predvidoma 321 milijonov evrov. Trend, ki resno skrbi. Denarja za zdravljenje je v sedanji organiziranosti zdravstva premalo že brez enormnih izdatkov za bolniške. Če so ljudje bolniško odsotni, v tem času ne ustvarjajo, ne plačujejo davkov in prispevkov, niti zdravstvena blagajna tako od njih nima prihodkov, zato je njena izguba dvojna. Delo nekdo mora opraviti, zato postaja preobremenjen naslednji zaposleni, ki je tako novi kandidat za bolniško odsotnost. In krog je sklenjen: bolniških in izdatkov z njimi je še več.

V zadnjih letih se je podvojilo število ljudi, ki so bolniško odsotni dolgotrajno, torej več kot leto dni. Takšnih je zdaj že 6500. Zagotovo na dolgotrajne bolniške vplivajo tudi čakalne dobe, kar je samo po sebi absurd, saj plačuje zdravstvena blagajna bolniške, namesto da bi ta denar porabila za zdravljenje istih ljudi. A odločanje o finančnih vprašanjih zdravstva je v Sloveniji zapleteno in delegirano na preštevilne ljudi, ki tematike sploh ne razumejo, zato ni nič čudnega, da je tako.

Povečanje števila zaposlenih, ki so na bolniški že pet let in več, kaže še na druge anomalije. Sistem je takšen, da se lahko staležnik brezplačno pritožuje v nedogled. Poplava predpisov in splošna odsotnost avtoritete dopušča arbitrarne odločitve namesto enakosti obravnave. Takšen sistem kar kliče k zlorabam.

Poleg težav, ki jih bolniške odsotnosti povzročajo zdravstvu, so še večje tiste, ki jih ima zaradi njih gospodarstvo. Bolniške v resnici kažejo, da ima Slovenija v razmerju med delodajalci in zaposlenimi resno težavo. Zdi se, kakor da delodajalci ne vedo, zakaj bi bilo dobro, da ostane njihov delavec zdrav. Tako v večini nič ne naredijo za to, da bi zaposleni ostali zdravi. Ne iz človekoljubja, zdrav in sposoben delavec je v interesu delodajalca zaradi lastne koristi. Le takšen lahko prinaša dobiček. Če seveda menedžer zna njegovo delo tržiti. Če ga ne zna, lastno nesposobnost pa projicira na zaposlenega in mu odkrito kaže, da je z njim nezadovoljen, tega zares peha v slabo delo ali – na bolniško.

Raziskave na splošno kažejo, da zadovoljen in motiviran delavec dela bolje in ne zboleva toliko kot nezadovoljen delavec. V tej točki je Slovenija porazno šibka. Usmerjena je povsem drugam kot razvite države: tam spodbujajo delo na domu, zaposlitve za krajši delovni čas, čezmerno delo pa tistim, ki so sposobni in jih potrebujejo, bogato dodatno plačajo. Pri nas je povsem obrnjeno: zadnje čase so povsod uvedli evidentiranje – kar samodejno ukinja delo na domu. Namesto osem ur ustvarjajo delovne razmere, v katerih je treba biti v službi od jutra do večera. Skoraj največji greh v Sloveniji pa je misel, da bi kdo s svojim delom zaslužil več. Večji zaslužek je obravnavan kot goljufija, kar je skregano z vsem, kar velja v civiliziranih državah. Slovenija je zdrsnila v uravnilovko in delovno suženjstvo.

Bolniške odsotnosti so zato predvsem sociološko vprašanje. Kaj sploh hoče Slovenija in kakšne mehanizme naj uvede, da bodo ljudje v njej z veseljem živeli. Zadnji čas je, da se namesto mediokritete cenita sposobnost in svoboda.