Plan B

Po odločitvi občne seje vrhovnega sodišča, da vrhovnega sodnika dr. Miodraga Đorđevića ne podpre kot kandidata za novega predsednika najvišjega sodišča v državi, saj se Francu Testenu konec februarja 2010 izteče šestletni mandat, lahko skoraj z gotovostjo zapišemo, da Đorđeviću pri kandidaturi ne bo uspelo. Tudi če mu bo sodni svet v nasprotju z občno sejo dal pozitivno mnenje, ga pravosodni minister najverjetneje ne bo predlagal državnemu zboru v izvolitev. Če bi ga, bi tvegal očitek, da ravna v nasprotju z mnenjem Đorđevićevih stanovskih kolegov, ki v njem niso prepoznali človeka, kakršen bi lahko uspešno vodil vrhovno sodišče.

Pa tudi doslej so se v vladajoči koaliciji spraševali, ali je spodobno in dostojno, da funkcionar zaradi domnevno premalo izplačane plače v preteklosti toži lastno državo. Miodrag Đorđević, sicer tudi član stavkovnega odbora slovenskih sodnikov, je namreč med tistimi skoraj petstotimi pravosodnimi funkcionarji, ki so vložili tožbe. Da bi jo umaknil samo zato, ker se poteguje za najvišji sodniški položaj v državi, se mu ne zdi načelno. Torej, tudi če bo minister Zalar kandidata predlagal poslancem v izvolitev, se utegne v državnem zboru zaplesti.

Bo v teh okoliščinah Đorđević umaknil kandidaturo? Pravi, da ne, čeprav je bil nad odločitvijo kolegov globoko razočaran. Prepričan je, da so s svojo odločitvijo pokazali, da »očitno še ni napočil čas za mlajšo generacijo sodnikov, ki imajo energijo in vizijo, kako v sodstvu premakniti stvari na bolje«. Ali je njegova ocena pravilna, ne vemo. Glasovanje je bilo tajno, izza tesno zaprtih sodniških vrat ni pricurljala skoraj nobena informacija. Sodnikov ni prepričal kandidatov program? Je bil preambiciozen? Preveč naklonjen reformam, ki jih je pripravilo pravosodno ministrstvo, veliko sodnikov pa ima zadržke do njih? Jih ni prepričala kandidatova osebnost? Je preveč energičen, nepredvidljiv, nekonvencionalen? Ali pa je v ozadju nekaj povsem tretjega?

V zadnjih dneh se namreč veliko govori o planu B. Vnaprej naj bi se namreč vedelo ali vsaj slutilo, da Đorđević ne bo dobil podpore občne seje že zato, ker bistveno odstopa od podobe večine slovenskih sodnikov, ki so bolj ali manj konservativni in zadržani. Tako je nekaterim menda že znano ime novega kandidata, čeprav nihče ne pove, kdo to je in kdo tokrat vleče niti: sodstvo samo, pravosodni minister ali oboji.

Če je tako, se sicer postavlja vsaj eno vprašanje. Zakaj je bilo treba čakati s planom B, zakaj Miodrag Đorđević ni imel nobenega protikandidata? Pri preteklih kandidaturah se je za predsedniški položaj vedno potegovalo več vrhovnih sodnikov, tako da so na občni seji vedno izbirali med več imeni. Tokrat je bilo prvič, da je bil kandidat samo eden.

Pravzaprav lahko upamo, da res obstaja plan B in da vrhovno sodišče ne bo ostalo brez predsednika, tako kot se je to že zgodilo v preteklosti, ko je bilo kar tri leta brez njega. V sedanjih razmerah, ko se sodstvo še vedno ni izkopalo iz zaostankov in ko je tarča nenehnih kritik, sodniki pa celo nasilja, bi bilo to izjemno slabo. Če bi se to zgodilo, potem bi moralo za to prevzeti odgovornost vseh 39 vrhovnih sodnikov ali vsaj tistih 32, ki so bili na ponedeljkovi občni seji. Iz preprostega razloga, ker so odrekli zaupanje svojemu kolegu, ki se je bil edini pripravljen izpostaviti in preizkusiti v nalogah, ki jih prinaša predsedniško mesto, hkrati pa niso poskrbeli, da bi za ta položaj našli drugega človeka. Se bo mar pokazalo, da so v ponedeljek naredili napako, kakršne si v teh časih in nalogah, ki so pred sodstvom, ne bi smeli privoščiti?

Iz sredine tiskane izdaje Dela