Tiskane izdaje
Na to, da je v določenih segmentih, kjer so oziroma so bile potrebe največje, slovenski trg dela skoraj prazen (zaradi visoke gospodarske rasti in rekordno majhne brezposelnosti), jasno kaže število izdanih delovnih dovoljenj za tujce. Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je bilo konec septembra 2008 veljavnih 88.561 delovnih dovoljenj, kar je 38,6 odstotka več kot v istem obdobju lani.
Črni scenarij
»Če gremo od številk na predvidevanja UMAR, zlahka pridemo do trditve, da bodo menedžerji zaradi finančne krize odpuščali delavce, pri katerih to storijo najlaže - s tistimi, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne bodo sklenili nove. Drugače povedano: delodajalci delujejo pri odpuščanju po načelu last in, first out, torej zadnji v zaposlitev - prvi iz zaposlitve,« pove Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Scenarij je vzorec, ki se ne konča na slovenski meji. »V Španiji sta dvig obrestnih mer in zasičenost stanovanjskih enot povzročila zastoj desetletja dolgega buma gradbenega sektorja. Ukrepi španskih delodajalcev so identični - število brezposelnih delavcev migrantov se je v letih 2006 in 2007 povečalo za četrtino, v gradbeništvu za več kot polovico. Ravnanje delodajalcev lahko cinično označimo kot enkratno krožno migracijo, pod čemer se razume brutalno preprosto ekonomsko logiko delodajalcev: uvozi - izrabi - po uporabi izvrzi.«
Boj za preživetje
»V podjetju imamo dve veji: devet zaposlenih se ukvarja s stavbnim pohištvom, od 12 do 15 z elektroinštalacijami. V prvi veji smo domači, v drugi tuji delavci. Ti delajo na objektih drugih, večjih izvajalcev,« pove Katarina Žarki. Dejavnost, v kateri po tradiciji primanjkuje domačih delavcev - bodisi ker odhajajo v tujino opravljat enaka dela za višje plačilo bodisi ker se mladi ne izobražujejo za poklice, ki dajejo mizerne dohodke - je gradbeništvo. Veliko tujih delavcev je zaposlenih tudi v transportu in predelovalni industriji, torej v panogah, za katere UMAR napoveduje največje zmanjšanje zaposlenih do konca leta. Ustaljena delovna sila so Bošnjaki. Pravzaprav so delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik med najboljšimi, predvsem v gradbeniškem poslu. Zaposlitev delavcev iz Evropske unije je preprostejša, vendar se po besedah slovenskih delodajalcev ne obnesejo najbolje.
»Zadnje vloge za pridobitev delovnih dovoljenj smo vložili februarja, želeli smo, da bi bili delavci do sezone v Sloveniji. Na oddelku za tujce zavoda za zaposlovanje so bili tako počasni, da so delavci prišli konec avgusta, čeprav je rok za obravnavo in izdajo odločbe 60 dni. Sezona je šla v nič. Kakor koli, septembra in oktobra so prišli in začeli delati, vendar nam je pred dnevi največji kooperant sporočil, da jih ne potrebuje več. Čez noč je razdrl pogodbo. Naše podjetje ima avtomatsko 15 brezposelnih delavcev, ki jim je 15. v mesecu treba dati plačo, plačila za njihovo delo pa zaostajajo slaba dva meseca. Ena veja torej živi drugo vejo, kar pomeni v nekaj mesecih gotovo polom, če se ne bomo hitro organizirali in rešili problema brezposelnosti.«
Kdo bo koga
Katarina Žarki pravi, da so se delavci, ki so prišli zadnji, večinoma že vrnili v Bosno in Hercegovino, Srbijo. Tisti, ki so v Sloveniji leto in več, se bodo morali prijaviti na zavod za zaposlovanje. S tem jim delovno dovoljenje neha veljati in jih podjetje, če se morda spet pokaže potreba po njihovem delu, ne more dobiti z zavoda nazaj. »Za druge se še pogajamo, da bi jih obdržali, ker je zaposliti delavca z območja zunaj EU ogromen podvig. Če zdaj odidejo, se prej kot v šestih mesecih ne morejo vrniti v Slovenijo,« pove Katarina Žarki.
Vsi delavci bi morali imeti enakopraven položaj na trgu dela, a ni tako. Tujci, hvaležni za priložnosti, ki jih obeta naša dežela, so za ohranitev ekonomske eksistence pripravljeni sprejeti delovne in življenjske razmere, ki niso vredne človeka. »Navadno sploh ne vedo, kakšno pogodbo o zaposlitvi podpisujejo, prav tako ne, ali delodajalec plačuje davke in prispevke za socialno varnost,« pove Katarina Žarki. »Zmenijo se za urno postavko dela in so nekako zadovoljni.«
Samir: Vajen sem delati
Samir je star 20 let. Bošnjak. Iz Brčkega. V Slovenijo je prišel aprila na očetovo priporočilo. Kako dolgo bo ostal, ne ve. »Lagal bi, če bi rekel, da delo ni težko. Vendar ... Plača je redna, vsakega petnajstega v mesecu. Zaslužim 2,40 evra na uro, tisti, ki so v Sloveniji zaposleni dlje, dobijo tri evre. Nastanitev nam ureja delodajalec in tudi plača najemnino. Sobo si delim s šestimi moškimi,« pripoveduje Samir. Zazre se čez most, ki ga s sotrpini sanira. Tja nekam proti Golovcu upre pogled.
»Težko je biti tujec,« pravi. »Ampak sčasoma se človek vsega navadi. Na gradbišču sem vsak dan ob pol sedmih zjutraj. Vozimo se iz Maribora. Delamo do petih popoldne in spet nazaj na Štajersko. Tako iz dneva v dan. Utrujen sem od celodnevnega dela, vendar se ne smem pritoževati, kajti v Bosni in Hercegovini je težko dobiti delo.« Pove, da se domov vrne vsaka dva tedna. »Če je mogoče, gremo v četrtek zvečer, za vožnjo v eno smer moram odšteti dvajset evrov.« S tem, ali bo v Sloveniji pustili najlepša leta svojega življenja, se zdaj ne obremenjuje. Svoje družine še nima. »Mlad sem in vajen delati. Seveda pa me je strah, kaj bo. Včasih, pred letom 1991, je bilo bolje. Tako sem slišal. Vsak delavec je dobil približno tisoč tedanjih nemških mark. Prav tako so garali od jutra do večera, vendar je bil posel zagotovljen. Ko zdaj končamo projekt, ne vemo, ali bomo dobili novo delo. Lahko samo čakamo in upamo, da nas pokličejo na novo gradbišče.«
Nenadzorovan, izčrpan, na višini ob desetih zvečer
Tujci so med najranljivejšimi skupinami zaposlenih, saj so pogosto izpostavljeni kršitvam delavskih pravic. A koga zanima, kaj se s temi ljudmi dogaja, kako živijo in koliko so plačani? Sindikalnega združenja tujcev v Sloveniji tako rekoč ni. Uradne statistike obsegajo 500 kršitev na leto. »Intenzivno je sklepanje pogodb za določen čas pa tudi njihovo veriženje. Inšpektorji opažajo, da delodajalci zaposlujejo za določen čas tudi tujce, ki imajo osebna delovna dovoljenja za nedoločen čas. Poročajo, da je zaposlovanje tujcev za določen čas najpogostejše v gradbeništvu, proizvodnji kovin, kopenskem prometu in gozdarstvu,« pove Goran Lukič.
Nadaljuje, da delodajalci ne zagotavljajo ustrezne delovne varnostne opreme. »To je zelo nevarno v kombinaciji z veliko nadurami in nezagotovljenim 11-urnim počitkom v obdobju 24 ur. Predstavljajte si izčrpanega in nezavarovanega gradbenega delavca na višini ob 22. uri. Ob tem nekateri delodajalci ne prijavijo delavca migranta v nobena zavarovanja, zato ob bolezni, poškodbi, prenehanju opravljanja dela ostane brez pravic iz zdravstvenega zavarovanja oz. socialne varnosti. Pa še: delovne nezgode so praviloma odgovornost delavca migranta zaradi domnevne malomarnosti, s čimer se delodajalec izogne odškodninski odgovornosti.«
Novodobni sužnji
Kaže, da položaj ekonomskih migrantov v Sloveniji sili v skrajnosti. Očitno je neravnotežje moči med delodajalci in tujimi delavci, ki so za golo preživetje prisiljeni živeti in delati v ekstremno slabih razmerah. Za udinjanje na gradbiščih dobijo po 400, 500 evrov, od tega uradno minimalno plačo, drugo na roke; ampak to je težko dokazati. Delajo po 10, 12 ur plus sobote in nedelje. Pa seštejmo: minimalec brez dodatkov in na drugi strani 250 delovnih ur na mesec. Nadure so obračunane po zelo nizki postavki. Tuji delavci pridejo v Slovenijo za določen čas in navadno z odhodom domov odlašajo do onemoglosti. To pomeni, da so od svoje družine - in ponavadi imajo vsi družine, ki so odvisne zgolj od njihovega zaslužka - odrezani več mesecev. Živijo v obupnih razmerah. Veste, kje? V samskih domovih. Kontejnerjih. Ali v zasebnih hišah z eno kuhinjo in hladilnikom, po šest ljudi v sobi. V Valburgi, denimo, živi v enem poslopju 80 ljudi vseh narodnosti. Delajo po gradbiščih po vsej Sloveniji. Veliko jih gara od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Vsak dan. Zvečer se vrnejo v prepolne sobe na svojo posteljo, za katero plačujejo sto evrov in več na mesec.
Amir: Ni me sram delati
Delavci migranti neradi govorijo o svojih izkušnjah. Amir je v Sloveniji že štirinajst let. Prišel je po končani srednji šoli. Delo je dobil na Jesenicah, pri zasebniku električarju. Zdaj je zaposlen pri komunalnem podjetju. »Veliko dela je, ampak težko razumem, da ljudje nočejo delati. Jim je pod častjo čistiti? Mene ni sram delati. Se jim ne zdi vredno garati v treh izmenah za 'drobiž'?« O konkretnih številkah ne govori. »Vsi se kar naprej nekaj pritožujejo. Moja plača je redna, domov lahko pošljem po nekaj sto evrov, drugo gre za stanovanje, za hrano, za prevoz.« V Bihaču ima dve hčerki in ženo. Obišče jih vsakih štirinajst dni, prvega v mesecu in petnajstega, ko je plača. »Žena vzgaja hčerki tako rekoč sama. Pa saj smo se navadili življenja na daljavo. Nismo edini. Tako se tolažim.«
Ekonomska migracija
Ekonomska migracija je koristna v več razsežnostih. »Na individualni ravni pomeni potencial za izboljšanje življenjskega standarda posameznika. Če pogledamo razmere v Bosni in Hercegovini, državi, ki je bazen ekonomskih migrantov proti Sloveniji, je avgusta 2008 znašala povprečna neto plača 759,11 konvertibilne marke oziroma slabih 380 evrov in v Sloveniji 909,12 evra. Ne nazadnje tudi slovenski delavci odhajajo v tujino opravljat enaka dela za višje plačilo. Torej je treba nadomestiti izpraznjena delovna mesta z delavci, ki so pripravljeni delati za vedno nižjo plačo,« pravi Goran Lukič. »Na strukturni ravni pa lahko ekonomske migracije blažijo čedalje večje upadanje delovno aktivnega prebivalstva, kratkoročna neskladja na trgu dela in krepijo človeški kapital. Hkrati se ustrezna migracijska politika dostikrat razume kot odrešitelj negativnih demografskih trendov, ki so posledica majhne rodnosti, vendar pa je takšno razumevanje migrantske politike precej enodimenzionalno.«
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Ona!
